Z veseljem sem nedavno prebral duhovito (od tod moje veselje) gloso Žige Turka o pavšalni uporabi besede “neoliberalizem” za čisto vse, kar danes nekomu mogoče v družbi ni všeč.

In namesto da bi tak namrgodeni človek najprej premislil in dorekel, kaj konkretno ga pravzaprav moti v mestu ali v svetu ter kje natančno ga boli (in pri tem morda boleče brcnil tudi v kakšen lasten mejni kamen ali (možganski) pesek) – preprosto zakriči magično besedo “neoliberalizem”.

Kot so včasih na pamet, da ni bilo treba napenjati možganov, zakričali “nevernik” ali “nazadnjak” ali “narodni izdajalec”. Kako preprosto in antiintelektualno!

Pa ne gre za to, da bi se mi zdelo potrebno kakorkoli zagovarjati novo svetovno gospodarsko-ekonomsko ureditev, ki ji lahko rečemo tudi neoliberalizem in je nastala z gospodarsko in finančno globalizacijo. Spremenjena geografija sveta je naravno dejstvo, ki ne potrebuje niti obramb niti napadov.

Naravni procesi preprosto so – naravoslovci take determinizme lažje dojamemo. Če se zaradi potresa udre zemlja, bo tam verjetno nastalo novo jezero. Vse jadikovanje proti gravitaciji in fiziki vode je enako brezplodno kot navduševanje nad pojavom, ki je ustvaril novo jezero. Ki je ob tem morda poplavilo ceste, vasi, rodovitna polja in prizadelo ali celo končalo veliko človeških življenj.

Nesmrtni kapital

Kapital je bil nekoč obsojen deliti usodo državljanov znotraj državnih meja, zato ga je vsaka kriza, kaj šele vojna, izničila v prah skupaj s porušenimi tovarnami in domovi. Kar je bilo odlično, kapital je bil človeški, saj je denar izvorno motor, ki poganja medčloveško izmenjavo dobrin in s tem učinkovito proizvodnjo!

Kapital je rastel skupaj s človeško družbo in umiral hkrati z ljudmi. Z globalizacijo pa je kapital postal nesmrten, vsaka kriza ali lokalna vojna ga le premakne drugam, svetovne vojne pa ni bilo že 70 let. Zato je globalizirani kapital postal nesmrten in se z leti posledično strahotno nakopičil. Številke kapitala na papirjih, zadolžnicah in pogodbah noro presegajo vrednost človeške fizične produkcije, ki je bila v zgodovini vseskozi temelj kapitala.

Paničariti o neoliberalizmu ni nobena posebna modrost

To je problem vseh in vsega človeštva – in nikogar ni, ki bi ta problem zares želel in hotel. Niso ga hoteli niti lastniki kapitala (bodoči upokojenci, varčevalci, bogataši), niti delavci, niti brezposelni. Kapitalska svetovna poplava ustvarja nervozen, nenehno ogrožen kapital, hkrati pa tragično manjša in relativizira pomen človekovega dela, lokalne pripadnosti, tradicije, izobraženosti, kulturnih vrednot.

Ampak vendarle je to naravni pojav, ki ga nihče ni hotel, a se je po nekih naravnih zakonitostih izcimil iz globalizacijskega procesa. Zato ni nobena posebna modrost paničariti o neoliberalizmu, težje pa se je težav z njim lotiti tako, da te čim manj prizadene. In v tem je problem.

Zakaj imamo težave z naravnimi dejstvi?

Zahodnjaški vzgojni obrazci napihujejo individualizem, ki je kerozin družbenega razvoja; hkrati pa je individualist podvržen osebnemu napuhu, ki otežuje sprejemanje naravnih dejstev – da nismo glavni in ni vse odvisno od naše volje. Eden večjih nesporazumov o tem, kaj je naravni pojav, kaj pa produkt človeške volje (ki jo lahko sodimo in obsojamo, kot na primer neoliberalizem), zadeva prav ekonomijo. Ekonomija je zgolj humaniziran izraz za človeško prehransko verigo.

Pri vseh drugih živih bitjih se nam zdi logično, da je njihova prehranska veriga naravni pojav. Plaz preusmeri reko in antilope se predvidljivo preselijo drugam in plenilci predvidljivo propadejo, ker jim selitev za antilopami preprečijo teritorialne meje drugih plenilcev.

Tudi brez Kolumba bi bil Kolumb

Ni dobrih ali zlonamernih antilop ali levov in če stokrat ponoviš zgodbo z drugimi antilopami in drugimi levi, se bo zgodilo do pike enako.

Ampak povsem enake vrste naravni pojav je bilo na primer nekoč tudi odkritje Amerike, ki je povzročilo razmah ladjarstva, trgovanja, kolonializma in na njem temelječih predelovalnih industrij.

Vrnitev prve španske ladje z novico o novem, bogatem, nebranjenem teritoriju je sprožil enako neizbežno naravno sosledje dogodkov v človeški prehranski verigi, kot se zgodi na vsakem travniku, kjer mravlja naleti na truplo miši ali črička. Če bi stokrat zamenjali Kolumba, bi nastalo vedno močno podobno sosledje dogodkov.

Bohinjski kolonializem

Ampak si predstavljate – v času, ko so najbolj pustolovski med Španci, Portugalci, Angleži, Nizozemci, Belgijci … kot kobilice in mravlje tovorili kolonialne dobrine in bogateli s predelovanjem bombaža, sladkorja, kave, čaja, diamantov … prav v tem prelomnem času sta si nekje okoli Bohinja bržkone dva soseda začela divje skakati v lase, kdo od njiju je prekleti kolonialist in kdo je prekleti antikolonialist!

Antikolonialist je svojemu bohinjskemu sovragu naštel vse grehe njegove kolonialistične duše, začenši s trpljenjem Indijancev in zasužnjevanjem Afričanov in mučenjem delavcev na plantažah in izkoriščanjem angleških tekstilnih delavcev, grozljivo, skratka.

Nato mu sosed kolonialist seveda ni ostal dolžan z argumenti, da so angleški delavci iz tlačanov vsaj postali samostojni ljudje in dobili javne šole ter zdravstveno službo in pravico, da so več kot zgolj gospodarjeva živina.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.