Gotovo ste pričakovali, da bom v tokratnem komentarju pod drobnogled vzel prodajo Telekoma ali pa se dotaknil razmer v koaliciji, a vsaj v tem trenutku omenjeno zame osebno ne igra velike vloge, saj sem še močno pod vtisom sobotnega obiska papeža Frančiška v Sarajevu. Povedati moram, da sem imel s sodelavcema Heleno Škrlec in Izidorjem Ščekom privilegij, da sem lahko v imenu radia spremljal apostolsko potovanje vse bolj priljubljenega papeža v Bosni in Hercegovini.
„Mir z vami“ je bilo geslo njegovega obiska te, še do nedavnega močno krvaveče države, ki se tudi danes sooča s številnimi težavami. Sveti oče je ob vrnitvi v Vatikan na vprašanje, zakaj po Albaniji v še eno balkansko državo, jasno povedal: „To je znamenje! Evropo bi rad začel obiskovati pri najmanjših državah in balkanske so mnogo trpele. Zato jih prednostno izbiram.“
Imel sem priložnost spregovoriti s pripadniki tamkajšnje muslimanske skupnosti. „To je res človek!“ „Nisem katoličan, ampak to, kar je storil papež Frančišek, presega meje verske pripadnosti.“ To sta izjavi, ki ju posebej omenjam. V petek in soboto, ko smo v bitki s časom tekmovali, kdo bo povedal več in na kakšen način, teh besed nisem premleval. Danes nanje gledam bistveno drugače. „To je res človek,“ so besede, ki so me najprej ganile. Kri, ki je bila prelita med zadnjo vojno na območju BiH je še močno sveža. Kdo se je do danes z njo res iskreno ukvarjal, do kakšnih sklepov smo prišli? Mednarodna skupnost, z izjemo obletnice genocida v Srebrenici, ki ji namenja posebno pozornost, tišči glavo v pesek. Država BiH je prav zaradi mednarodne skupnosti in njenega Daytonskega sporazuma razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Očitne razlike med Republiko Srbsko, Hercegovino in ostalim delom dajo jasno vedeti, na katerem teritoriju si. Pričakoval bi, da bodo povsod visele zastave države, ki je nastala ob sklepu vojne, ne pa, da med potjo srečaš mešanico vsega. Komu to koristi? Gotovo ne prebivalcem te države na eni, drugi ali tretji strani. Da je papež res človek, so sogovorniki upravičevali s tem, da je s svojim obiskom dal priznanje najprej katoliški skupnosti, ki je kljub preganjanju obstala, ter predvsem priznanje državi Bosni in Hercegovini, ne pa posameznim entitetam. Vsak si lahko razlaga po svoje, ampak dejstvo je, da je šlo za državniški obisk in sveti oče je predstavnikom oblasti jasno povedal: „Prišel sem kot romar miru in dialoga. 18 let po zgodovinskem obisku sv. Janeza Pavla II., ki je bil manj kot dve leti po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, sem vesel, ko vidim dosežen napredek, za katerega se je treba zahvaliti Gospodu in tolikim ljudem dobre volje. Pomembno pa je, da se ne zadovoljimo s tem, kar je bilo do zdaj uresničeno, temveč iščemo naslednje korake pri utrjevanju zaupanja ter iščemo priložnosti za medsebojno spoznavanje in spoštovanje. Za pospeševanje te poti sta nujna bližina in sodelovanje mednarodne skupnosti, še posebej Evropske unije,vseh držav in organizacij, ki so navzoče ter delujejo na področju Bosne in Hercegovine.“ Ali sveti oče ni namignil na tisto, kar je v enem od intervjujev opozoril banjaluški škof Franjo Komarica, da so ob podpisu Daytonskega sporazuma obljubili Dayton dve in do njega še ni prišlo? Zakaj ne? Mednarodna skupnost je vedno imela raje status „quo“ kot popolnoma rešeno zadevo. To vidimo tudi pri odnosu do Rusije in Ukrajine ali pa do pobojev kristjanov v Siriji in Iraku. Sveti oče je na stadionu Koševo pred več kot 65.000 verniki jasno povedal, da ni dovolj govoriti o miru, ampak ga je treba tudi udejanjiti: „Mir je delo pravičnosti. Tudi tukaj ne gre za deklamirano, teoretizirano, načrtovano pravičnost… ampak za udejanjeno, živeto pravičnost.“
Gotovo bo vsem, posebej duhovnikom, redovnikom, redovnicam in bogoslovcem ostalo v spominu srečanje s svetim očetom v sarajevski stolnici. Sam ga nisem mogel spremljati neposredno, a je med novinarji, ki smo svetega očeta čakali na srečanju s predstavniki ostalih verskih skupnosti, takoj završalo, da sveti oče ne bere govora in da je vidno ganjen. Kako tudi ne po tako globokih pričevanjih, ki so orisala del velike bede, ki jo je povzročila zadnja vojna. „Nimate pravice pozabiti svoje zgodovine. Ne zato, da bi se maščevali, ampak zato, da bi gradili mir,“ je dejal sveti oče in dodal, naj delajo vedno nasprotno od krutosti. „Imejte držo nežnosti, bratstva in odpuščanja. Nosite križ Jezusa Kristusa.“ Močno sporočilo, ne samo klerikom v BiH, ampak tudi vsem nam. Kaj nam bo koristilo maščevanje? Kaj prineseta „zob za zob“ in „oko za oko“? Nič drugega, kot še večjo razdeljenost in nove vojne. „ Bog sanja mir, mir je Božji načrt za človeštvo, za zgodovino, z vsem stvarstvom. In je načrt, ki vedno naleti na nasprotovanje človeka in hudiča. Tudi v našem času sta hrepenenje po miru in prizadevanje, da bi ga gradili, v nasprotju z dejstvom, da v svetu potekajo mnogi oboroženi spopadi. Gre za neke vrste tretjo svetovno vojno, ki se odvija po koščkih, in v kontekstu globalne komunikacije zaznavamo ozračje vojne,“ je dejal papež Frančišek med sveto mašo v Sarajevu.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
