Slovenija naj bi spet bila normalna država. Mednarodne ustanove nas končno spet trepljajo po ramenih, kako smo že stali na robu prepada – kaj stali, že bingljali smo z njega –, pa smo se z lastnimi močmi potegnili na varno. Odpovedali smo se predkriznim grehom in zablodam. Korupcija je stvar preteklosti. Politika je ločena od gospodarstva. Predvsem pa je strokovna. Voditeljska. Ambiciozna, z vizijo in strategijo, v dobro vseh nas.

Ni lahko verjeti v vse to. V resnici je težko delo, da ohranjaš takšno stopnjo zaslepljenosti. Da vzdržuješ tolikšne samoiluzije. In to pač vzame veliko časa, je včeraj spet dokazala slovenska vlada, ki je več kot sedem ur razpravljala o prodaji ali neprodaji Telekoma. Mimogrede, to je bila 40. redna seja vlade. Seveda, ker so nedeljske seje pač redne – morda je to nekakšna miselna vaja, ki naj nas ogreje, da bomo lažje razumeli nenormalno normalnost debat slovenskih ministrov.

Svojo neodločnost vlada zdaj predstavlja kot vrlino. Ker naj bi se v Sloveniji po novem z državnim premoženjem ukvarjali neodvisni strokovnjaki, ministri niso želeli prevzeti politične odgovornosti (saj jo je že parlament leta 2013, ko je Telekom določil za prodajo). Nehajmo se slepiti, privatizacija je v vsaki državi politično vprašanje, zlasti pa v Sloveniji. Ekonomski argumenti res govorijo v prid prodaje, a če ji tolikšen del volivcev nasprotuje, politika preprosto mora sprejeti odgovornost. Mora prepričati, mora dati zagotovila.

Več lahko preberete na strani dnevnika Večer.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.