Govor dr. Ivana Štuheca s shoda Odbora 2014 pred sodiščem v sredo, 3. junija.
Vztrajanje v odporništvu je možna opredelitev tega kar predstavlja naše zbiranje pred sodiščem in RTV Slovenija. Odporništvo proti tistim mehanizmom v tej državi, ki na drugi strani vztrajajo na svojih pozicijah kljub temu, da jim je večkrat dokazano, da so kršili standarde pravne države in človekovih pravic. To je vztrajanje proti pojavom in ostankom totalitarizma.
Javni pritisk je te dni dosegel, da je moral odstopiti na novo izvoljeni večni predsednik FIFE Blatter. Javni pritisk je pred dvema letoma dosegel, da je padla takratna vlada Janeza Janše zaradi premoženjskega poročila KPK, ki se je v nadaljevanju izkazalo kot netočno in sporno v argumentaciji ter proceduri. Javni linč v zadevi Patria je dvakrat vplival na izid državnozborskih volitev in vmes na lokalne ter evropske volitve.
Sodbe v zadevi Patria so padle. Po več mesecih krivičnega prestajanja zaporniške kazni so danes sicer vsi protagonisti na svobodi, njihovi eksekutorji pa še naprej grejejo stole v tako imenovanih hramih pravičnosti. Masleša in Fišer ter njima podobni, na svojih položajih niso doživeli ene same posledice za svoje, ne zmotljivo, ampak načrtno in namerno protipravno delovanje. Najmanj kar lahko rečemo za oba glavna akterja je, da sta objektivno odgovorna za to, kar se je dogajalo v sistemih, ki jim predsedujeta. In zaradi tega bi že zdavnaj morala odstopiti. To bi tudi storila, če bi slovenska medijska javnost dovolj odločno in vztrajno to zahtevala.
Tako pa smo pri problemu številka ena slovenske demokrature v tranziciji. Demokracije ni brez demokratičnih medijev. Slednji si z veliko muko utirajo pot med uveljavljeno medijsko falango, ki pristransko, enostransko, selekcionirano in ideološko enostransko informira in formira slovensko javnost. Odpor zoper privatizacijo državnega premoženja je hkrati zaščita enoumnega medijskega prostora. In samo temu enoumju se imata Masleša in Fišer zahvaliti, da še vedno sedita tam, kjer jima po logiki demokratične in pravne države ni več mesta.
Njuno vztrajanje na položaju v imenu zaščite sodne veje oblasti je absurd nad absurdi. Tisti, ki bi prvi morali spoštovati zakonitost in postopke v njej, da o človekovih pravicah ne govorimo, bi naj bili varuhi pravnega reda po tem, ko jim je bilo znotraj sodne veje oblasti dokazano, da so kršili zakone in človekove pravice.
Izvršilna veja oblasti je padla, ker je domnevno njen predsednik bil pod sumom koruptivnosti. Nekateri v sodni veji oblasti pa ne, čeprav so evidentno kršili zakone, kar je neprimerno hujše kot domnevni sum koruptivnosti, ki še vedno ni dokazan. Ob taki logiki in ob teh dejstvih bi varuhi demokracije, za kar se mediji imajo, morali dosledno in nepopustljivo zahtevati odstop. A njihova vztrajnost pri teh zahtevah je diametralno nasprotna vztrajnemu protestiranju nas drage vztrajnice in vztrajniki. Dokler je stanje takšno, nam preostane samo in zgolj civilni protest in odporništvo. Naši rezultati so odlični, zato nas režimski mediji bojkotirajo:
Vprašam vas, kdo je imel prav pred dvema letoma in pol, KPK, ki je rušila vlado Janeza Janše ali mi, ki smo trdili, da je postopek nezakonit in proti človekovim pravicam?
Kdo je imel prav pred letom dni, Vrhovno sodišče z Maslešo na čelu, ki je zaprlo voditelja opozicije, ali mi, ki smo ga pospremili na Dob in trdili, da gre za montiran proces?
In kdo ima prav danes, mi ki zahtevamo, da se v sodni veji oblasti naredi red in postavi na vodstvena mesta verodostojne ljudi, ali tisti, ki tam sedijo, čeprav jim je njihova lastna stroka dokazala, da so kršili zakone?
Če smo vztrajali dve leti in pol in eno leto, bomo vztrajali tako dolgo, dokler se v naši skupni državi ne vzpostavi zaupanja vreden pravni red, z njim pa varnost in mir med nami državljani.
