Letos praznujejo po svetu 70 letnico konca druge svetovne vojne. Slovenci nimamo razloga za praznovanje, ker se v tem času z žalostjo spominjamo, da nam konec vojne ni prinesel svobode, marveč strahoto množičnih pobojev in pričetek komunistične totalitarne oblasti. A tudi ta spomin, čeprav grenak, je potreben, ker je resničen, je del naše sedanjosti in tudi prihodnosti. Potreben je ta spomin, ker nam pomaga, da prepoznavamo laži, ki se vlečejo skozi desetletja iz časov revolucije in totalitarnega enoumja. Ta spomin je dragocen, ker ohranja v narodu zavest, da se je med nami zgodil v tistih časih strahoten zločin, ki ni bil nikdar obsojen, da je zavladalo tedaj nepopisno nasilje, ki ni bilo nikoli obžalovano in ki je zaznamovalo slovenski narod Bog ve za koliko rodov. Oživljajoč spomin je to, kajti le iz njega moreta nekoč zrasti obžalovanje in kesanje takratnih likvidatorjev in njih sodelavcev, kar bo tem ljudem vrnilo notranji mir, družbi pa prineslo pomiritev. To je blagodejen spomin, ki ostaja živ predvsem v zavesti in srcih oseb, družin in združenj, ki vedo, da le jasno in odkrito povedana resnica prinaša svobodnost in veselje do življenja.
Totalitarne Jugoslavije ni več. Komunistične strukture so se zrušile, a so pustile za sabo težke, vidne pa tudi nevidne posledice. V demokratični slovenski državi je nad šesto množičnih grobišč, ki pričajo brez besed o strahotah, za katere država še ni našla besed obsodbe pa tudi ne volje, da bi to obdobje očistila laži, ki so bile orodje partijskega totalitarizma. Prav nasprotno. Stare zločine skušajo prekriti z novimi besedami. Tisoče rojakov, mož in žena, fantov, deklet in celo otrok, ki so jih v tistih dneh, po koncu druge svetovne vojne, pomorili partizani po navodilih komunistične partije, skušajo zdaj predstaviti kot žrtve vojne, kar ni res. To so žrtve komunistične revolucije na Slovenskem in množična grobišča širom Slovenije niso vojna grobišča.
Komunistični likvidatorji niso jemali svojim žrtvam le življenj, sistematično so jih oropali tudi spomina in dobrega imena. Spomin na posamezne osebe naj bi bil zabrisan v množičnih grobiščih pod goro okostnjakov, skupinski spomin pa naj bi prekrila laž in kleveta. Poizkusi, da bi zločine revolucionarjev pripisali vojni, je nadaljevanje prikrivanja resnice. Zdaj, ko se polagoma razkriva novim generacijam nečloveška krutost množičnih likvidacij, ki so jih med nami zakrivili komunisti, bi njihovi potomci radi ta zločin prekrili s splošno anonimnostjo »vojnih grobišč«. Tako naj bi nekdanji likvidatorji in njih politični voditelji ostajali še naprej heroji, žrtve revolucije pa bi še naprej veljale za izdajalce.
Ker obvladujejo člani nekdanje partije tudi v demokratični državi večino medijev in političnih strank, ustvarjajo videz, da se vrača v slovensko družbo novo enoumje. A ta videz je varljiv. Pod glasnim hrupom partizanskih popevk in rdečih zvezd se skrivajo ljudje, ki se bojijo resnice. Zavedajo se nekdanjih zločinov pa tudi, da ne bodo več dolgo kos izzivom novih časov. Kljub temu skušajo obdržati svoje nezaslužene privilegije s starimi gesli o »osvobodilnem boju«, ki je bil v resnici revolucija in o »nacionalnem interesu«, ki je v resnici interes nekdanje partijske elite. Da imajo pri tem še vedno nekaj uspeha ni le zasluga njihove aktivnosti, marveč morda v večji meri pasivnosti znatnega dela slovenske družbe, ki k temu molči. Nekateri so se morda utrudili od neprestane hoje proti toku, drugi so tiho, kot pravijo, zaradi »ljubega miru«, tretjim je vseeno, nekateri stoje ob strani morda še vedno iz strahu, ki se ga po desetletjih totalitarizma še niso mogli rešiti. Ta množica, ki je kakor uspavana sredi mlačne in nejasne vsakdanjosti, pa se vsak hip lahko predrami. Ni mogoče predvideti, kdaj se bo to zgodilo, kakor ni bil predvidljiv trenutek padca berlinskega zidu, a zgodilo se bo. Prej ali slej se bo zrušila gospodarska, medijska in politična struktura, ki temelji na laži in prevari ter kot berlinski zid, ni sposobna življenja.
Med tem pa je potrebno, da sodelujemo pri ohranjanju zgodovinskega spomina. Resnica osvobaja, a potrebuje zvestih ljudi. Poplitvitev spomina vodi v brezbrižnost, ki omogoča preživetje partijske strukture pa tudi laži in dvomov, ki jih je zasejala. Taka poplitvitev utegne biti vsaj delno vzrok, da celo mnogi verniki pozabljajo na izredno vrednost žrtve množice mučencev, ki jih je dala slovenskemu narodu in vesoljni Cerkvi doba komunistične revolucije in totalitarne oblasti. Tudi mučenci tistega časa niso bili žrtve vojne, bili so žrtve pristašev ideologije, ki je vero sovražila. Ko bomo slovenski katoličani pričeli z zaupanjem javno častiti spomin svojih mučencev in posnemati njih zglede, bomo našli v sebi novo moč za življenje iz vere, tudi sredi današnjega sveta.
Ni konec odgovornosti za ohranjanje zgodovinskega spomina na dobo, ki je zaznamovala naš narod s prelito krvjo vernih, zavednih Slovencev. Dolžnost pričevanja je osebna in zato tudi dedna naloga, ki prehaja kakor plamenica iz roke v roko, iz roda v rod. Vedno nove generacije rojakov stojijo pred osebno preizkušnjo zvestobe in zaupanja v odrešujočo moč resnice, ki bo nekoč s svojim jasnim sijem razpršila megle pod Triglavom. Treba je vztrajati! Čas je neizprosen do mrtvih struktur in le življenje iz resnice zagotavlja rast.
Prispevek je bil naprej objavljen v tedniku Svobodna Slovenija.
