V državi, ki ji je 12 let vladala stranka z imenom Liberalna demokracija, znotraj katere so glavne vzvode oblasti imeli predstavniki nekdanje komunistične mladine – veličastne posledice njene vladavine lahko še danes opazujemo na vsakem koraku – je zmeda glede pojma liberalizma neizogibna. Ker smo v zadnjem letu veliko prispevali k razjasnitvi te pojmovne zmede, je prav, da prispevamo tudi k njenemu ohranjanju. Prožna misel se namreč hrani iz paradoksov – in če bi se na našem portalu predolgo zadrževali v didaktičnem poučevanju bralcev glede pravilne rabe pojmov, bi nas kdo še utegnil zamenjati za marksiste; ali morda celo za libertarce.
Da ne bi izgubili konſervativnega zadržanja, objavljamo ta simpatičen in pronicljiv prispevek z naslovom Štirje liberalizmi izpod peresa avstrijsko-ameriškega misleca in našega soseda iz Gornje Štajerske Erika Marie viteza von Kuehnelt-Leddihna, v katerem razmišlja o spremembah pojma liberalizem skozi čas. Prevajalcu, ki je želel ostati anonimen, se zahvaljujemo za trud.
***
Amerika je ogromen otok v svetovnem oceanu in posledično so jezikovna nerazumevanja med to celino in ostalim svetom številna in pogosta. Uvrstitev Sirije in Libanona na Srednji vzhod (kje je potem Bližnji vzhod?) je npr. enako zmotna kot uporaba besede holokavst (grško žrtvovanje za pridobitev naklonjenosti bogov) za brutalno množično morijo, da niti ne omenjam idiotskega govorjenja o »moškem šovinizmu«. Ali pa metanje tradicionalnih monarhistov in nacionalsocialistov v isti skupino » desničarjev« in označevanje levičarskih pol–socialistov z besedo »liberalec«. Zadnja izmed omenjenih zmot pa je nedavnega nastanka in ker sem sam prvič prišel v Ameriko med zadnjim obdobjem New Deala, sem bil priča začetkom te obžalovanja vredne izprijenosti. Toda kako je do tega prišlo?
Pojem liberalec, v njegovi politični konotaciji, dolgujemo Španiji, naciji, ki je vedno izredno, če ne celo pretirano, cenila svobodo. Tako je v zadnjih 150. letih ustvarila tudi nemalo anarhistov. Med uporom proti napoleonski invaziji je Španija na osvobojenem jugu, natančneje v Cádizu, razglasila republikansko ustavo, katere podporniki so se imenovali los liberales (svoje nasprotnike pa so žigosali kot los serviles). Očitno je pravi liberalec oseba, ki visoko ceni svobodo, in ker Nova zaveza pogosto govori o svobodi (eleutheria) in skoraj nikoli o enakosti, ni nobeno presenečenje, da ima krščanstvo personalistično teologijo. Liberalci torej zagovarjajo pravilno razumljeno svobodo.
Leta 1816 je Southey besedo »liberalec« prvič uporabil v Angliji, toda še vedno v njeni španski obliki, liberales. Sir Walter Scott pa je uporabljal francosko obliko liberaux. Leta 1832 pa so v zvezi s parlamentarnimi reformami whigi prevzeli oznako liberalci, toryjci pa konservativci. Začuda je bil liberalni Montalembert tisti, ki je poimenoval svoj časopis Le conservateur – z besedo, ki jo je pravzaprav izumil, toda v tem zgodnjem obdobju si konservativci in liberalci še niso bili oddaljeni (seveda je Burke, kot whig, bil tako konservativen kot liberalen; dandanes pa je skoraj čaščen s strani sodobnih ameriških konservativcev).
Edmund Burke je umrl leta 1797, Adam Smith – moralist, ekonomist in velik liberalec – pa leta 1790. Sam bi oba označil za pred–liberalca, ker te oznaka nista, in tudi nista mogla, uporabljati. Sam smatram, da je bil tudi Voltaire zgodnji liberalec, človek ki je ljubil svobodo, podpiral liberalnega Ludvika XVI. proti reakcionarnim parlements in bil popolnoma narobe razumljen tako s strani svojih sodobnikov kot prihodnjih generacij. (V Fernetu je dal namreč zgraditi cerkev, prisostvoval pri maši vsako nedeljo in bil vsej prej kot demokrat. Za razumevanje Voltaira je potrebno prebrati briljantno biografijo, ki jo je napisal Alfred Noyes, katoliški spreobrnjenec).
Tako lahko to fazo liberalizma poimenujemo kot pred–liberalizem in nadaljujemo k naslednji fazi – zgodnjemu liberalizmu. Njegovi izjemni predstavniki so bili Alexis de Tocqueville, grof Montalembert in lord Acton, trije katoliški aristokrati. Tukaj pa se moremo zavedati, da si obdobja liberalizma (kot tudi drugih intelektualnih tokov) sledijo v prekrivajočih valovih. De Tocqueville je bil rojen leta 1805 in Acton je umrl leta 1902. Ti zgodnji liberalci so bili verni katoličani, Montalembert in Acton skozi vso življenje in Tocqueville v starosti. Njihova ljubezen do svobode pa je bila zakoreninjena v krščanstvu.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
