Potem ko so Irci pred dobrim tednom na referendumu skoraj dvotretjinsko podprli popolno izenačenje isto- z raznospolnimi zakonskimi zvezami, so se okrepila prizadevanja za enako zakonsko rešitev tudi drugod po svetu – o podobnem referendumu menda sedaj razmišljajo v Italiji, v Nemčiji je opozicija izzvala vladajočo koalicijo, da odločanje o tej zadevi prepusti svobodni volji poslank in poslancev v zveznem parlamentu, v avstralskem parlamentu je bil te dni vložen predlog zakona o popolni izenačitvi razno- in istospolnih zvez. Tudi v Sloveniji v nekaj tednih pričakujemo odločitev ustavnega sodišča glede referenduma o noveli ZZZDR-ja, ki uvaja enako rešitev.

V prvem delu svojega razmišljanja sem predstavil, v kakšnem kontekstu potekajo razprave o tej temi v Sloveniji, kakšne značilnosti teh razprav opažam in kakšno je moje mnenje glede opisanega stanja. V pričujočem besedilu se nameravam osredotočiti na potrebe oseb v tem konfliktu in tako dati svoj majhen prispevek k iskanju rešitve, ki bi jo podprl širši krog ljudi. Hkrati želim poudariti, da je moj pogled omejen in si nikakor ne domišljam, da poznam odgovore na zapletena vprašanja, povezana s to tematiko. Moja srčna želja pa je, da bi ljudje v pogovor o teh vprašanjih vstopili s spoštovanjem do drugače mislečih, odprtostjo ter pripravljenostjo za poslušanje in razumevanje drug drugega.

LGBT-osebe si predvsem želijo sprejetosti

Vsakdo iz lastne izkušnje ve – bodisi kot najstnica oz. najstnik ali kot starš –, kako težavno je obdobje najstništva, ko gre človek skozi obdobje telesnega, duševnega pa tudi duhovnega zorenja. Za tiste, ki se soočamo s spolno usmerjenostjo, drugačno od večine, je to obdobje še toliko bolj naporno in mučno, ker se soočamo z dodatnimi stiskami, ki človeka navadno spremljajo tudi potem, ko že preraste najstniška leta. Največjo stisko po moji izkušnji povzroča sram zaradi svoje drugačnosti in s tem povezan strah, da me bodo starši, sorodniki, prijatelji, sošolci in sodelavci zavrnili in obsodili, če bodo izvedeli za mojo drugačno spolno usmerjenost. Ne glede na vse kampanje in javne pozive k spoštovanju in strpnosti ima večina ljudi do homoseksualnosti pač še vedno precej negativen ali posmehljiv odnos, sploh če osebno ne pozna kake take osebe. Človek v zvezi s homoseksualnostjo večinoma doživlja bodisi negativne neverbalne reakcije, negativno, posmehljivo ali nasilno besedno izražanje bodisi celo fizično nasilje. Za mladega človeka je tovrsten pritisk marsikdaj prehud.

Poslušanje negativnega in posmehljivega govora o ljudeh, kot si sam, s strani oseb, ki so ti blizu, pa strah pred njihovo zavrnitvijo in nezmožnost pogovora o svojih stiskah, vse to človeka zelo hromi in ga vodi v psihična obolenja. Navidezna rešitev v obliki potlačitve tovrstnih nagnjenj sproži prav tako bolestno dokazovanje z visoko nadpovprečnimi dosežki na raznih področjih. V ozadju obeh procesov je človekova potreba, da je sprejet in da se čuti varnega. Če mu bližnji zagotovijo varno okolje, ga poslušajo in skušajo razumeti, se mu ni treba pretvarjati, da je nekaj, kar ni, temveč je lahko pristen in iskren. Če hočeš drugega razumeti, ga moraš poslušati in se vživljati v njegov položaj. Predpogoja za to sta varno okolje in medsebojno zaupanje.

Pomembnost majhnih skupnosti za vključenost in sprejemanje LGBT-oseb

Prav zaradi tega so izredno pomembne majhne skupnosti in skupine (razna društva, šolski razredi, delovni timi, športne ekipe, verska občestva ipd.), v katerih je to možno najprej doseči in postopoma širiti na širšo skupnost. Verske skupnosti lahko na tem področju ogromno naredijo za dobrobit celotne skupnosti, saj se v njih združujejo različne generacije, ljudje različnega stanu z različnimi poklici, izobrazbo, politično pripadnostjo itd. Zaradi te notranje pestrosti verskih skupnosti, ki odslikava pestrost v družbi, ima ravnanje v teh skupnostih precej večji učinek na širšo skupnost kot v ožjih civilnodružbenih skupnostih, kot so npr. športne ali poklicne skupnosti. RKC kot največja verska skupnost v Sloveniji ima prav zato zelo veliko odgovornost, da naredi nekaj na tem področju, kar bo izboljšalo položaj LGBT-oseb znotraj RKC-ja in v širši skupnosti. Dosedanji pristop RKC-ja do LGBT-oseb, ki je bolj ali manj omejen na spremljanje tistih, ki zberejo toliko poguma, da o svojih težavah spregovorijo v spovednici ali duhovnem pogovoru, je nezadosten.

Doseganje sprejetosti v skupnosti, odpravljanje predsodkov, vzpostavljanje medsebojnega zaupanja in spoštovanja se ne tiče le prizadetih LGBT-oseb, ampak je pomembno za skupnost kot celoto. Ko bodo vrhovi RKC-ja začeli govoriti o LGBT-osebah, ki so v svojem globokem bistvu drugačne od večine drugih oseb, v pozitivnem kontekstu; ko bodo opustili retoriko o notranje neurejenih osebah in o homoseksualnosti kot nenaravni, ki je do LGBT-oseb žaljiva; ko se na tem področju ne bodo zganili le takrat, ko bo treba nastopati proti različnim skupinam in zakonom, s katerimi se ne strinjajo; ko bodo kot pastirji pozorni tudi na potrebe LGBT-oseb ter začeli oblikovati in izvajati programe, v katerih se bodo LGBT-osebe prepoznale kot enakovreden in spoštovanja vreden člen, takrat bo po mojem mnenju RKC začel delati korake v pravo smer. Za to je potrebna iskrenost in odprtost za skupno iskanje resnice ter zaupanje v Svetega Duha tudi v vrhovih RKC-ja. To pot je lani začel papež Frančišek s sinodo o družini, pa so se nekateri tako prestrašili, da so zavrnili celo stvari glede istospolno usmerjenih ljudi, ki so zapisane v katekizmu.

Potreba po življenjski skupnosti za LGBT-osebe, ki bo sprejeta in potrjena pred širšo skupnostjo

V ozadju prizadevanj po zakonodajnem urejanju istospolnih zvez lahko prepoznamo tudi potrebo po tem, da je človek v širši skupnosti sprejet tudi kot skupnostno bitje. V človekovi naravi je, da želi živeti in delovati s soljudmi. Najožja taka skupnost je družina ali druga življenjska skupnost. Med slednje lahko štejemo tudi redovne skupnosti, v kateri človek uresničuje svoje primarne potrebe po sprejetosti, ljubezni in varnosti. Katekizem katoliške Cerkve priznava (glej člene 2357–2359), da obstajajo ljudje z globoko zakoreninjenimi istospolnimi nagnjenji, a jim hkrati ne da druge izbire kot življenje v samskosti, kajti tudi vključenost take osebe v redovno skupnost ali v duhovniški stan je za RKC sporna oz. nedopustna.

Večkrat sem se že udeležil cerkvenih porok, mašniškega posvečenja in redovnih zaobljub. Zame osebno je eden najlepših delov teh obredov, ko celotna skupnost, zbrana okoli bodočega zakonskega para, duhovnika, redovnika ali redovnice, moli in prosi zanje ter jih potrdi pred celotno skupnostjo na njihovi življenjski poti. Hkrati s tem te osebe dobijo neko mesto v skupnosti, ki je pozitivno vrednoteno. Nedolgo tega, ko sem bil na poroki sodelavca, me je prešinilo, ali bom kdaj tudi sam doživel, da bo celotna skupnost v okviru nekega obreda molila in prosila zame ter me potrdila v neki institucionalizirani življenjski obliki, ki bo pozitivno vrednotena. Glede tega niso prikrajšane le LGBT-osebe, ampak vsi tisti, ki so iz različnih razlogov neprostovoljno obsojeni na samskost. Menim, da bi RKC moral razmisliti, kako takim osebam zagotoviti neke vrste institucionalizirano življenjsko skupnost, ki bo upoštevala njihove posebnosti, tudi kar se tiče spolne usmerjenosti.

Očetje in matere v klasičnih družinah si želijo spoštovanje in podporo za svoj trud

Tisti, ki živijo model klasične družine ter vztrajajo v zakonskih zvezah kljub resnim težavam in preizkušnjam, ob tako rokohitrskih spremembah družinske zakonodaje, kot smo jim priča v zadnjem času, čutijo, da njihov trud ni cenjen, da načelnost, zvestoba in vztrajnost v težkih življenjskih preizkušnjah, za katero se zakonski par bori v skupnem življenju in pri vzgoji otrok, nima vrednosti in podpore v širšem okolju. Še več, takšna drža se v razpravah o zakonski zvezi in družini marsikdaj prikazuje kot zaostala, ljudje, ki vztrajajo v njej, pa postajajo tarče napadov in posmeha …

V takšnem ozračju se pri ljudeh, ki živijo klasičen model družine, pogosto rodijo občutki razvrednotenja, negotovosti, strahu in jeze. Mnogi od teh ljudi so katoličani in v RKC-ju, ki jim nudi podporo skozi programe, obrede in zakramente ter v razpravah na podlagi svojega družbenega nauka jasno in glasno zagovarja javno podporo temu modelu družine, vidijo edino resno oporo.

Očetje in matere v klasičnih družinah po mojem opažanju čutijo tudi veliko negotovost in strah zaradi hitrih radikalnih sprememb v dojemanju družine in spolnih vlog, ki jih nakazujejo zakonodajne spremembe. Njihova ustavno zagotovljena pravica do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem je na ta način postavljena pod vprašaj.

Odgovorni v RKC-ju si želijo spoštovanje verske svobode

Ena glavnih nalog RKC-ja je oznanjevanje Božje besede, zapisane v Svetem pismu. Na njej temelji tudi njegov družbeni nauk. Sodobne demokracije zagotavljajo versko svobodo in RKC ima kot verska skupnost seveda vso pravico, da avtonomno oblikuje svoja stališča ter kot civilnodružbeni akter podaja svoja mnenja in rešitve o družbeno relevantnih vprašanjih. Javnopolitični in medijski pritiski na RKC, da korenito spremeni svoje poglede o človekovem življenju in družini po mojem mnenju pri mnogih cerkvenih predstavnikih in vernikih povzročajo občutke ogroženosti, negotovosti in strahu. V takih razmerah je povsem logično, da se krepijo skrajna in toga stališča znotraj RKC-ja, kar ne pripomore h konstruktivnemu reševanju problemov.

Kako naprej?

Zgornji opis predstavlja grobo skico potreb in čutenj oseb v konfliktu okoli istospolnih zakonskih zvez z mojega vidika. Kot sem že uvodoma zapisal, je moj pogled omejen; poleg tega sem omejen s prostorom in časom in se ne morem še bolj poglobiti v temo. Upam, da bo pričujoči zapis spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju in pogovoru. Vsekakor smo v zelo zanimivem obdobju, ko so tako na državni kot tudi na cerkveni ravni vprašanja v zvezi z LGBT-osebami visoko na dnevnem redu. Ponovno poudarjam, da bi morali to priložnost izkoristiti za iskren, odprt, spoštljiv in potrpežljiv pogovor med različnimi akterji, ki lahko na tem področju prispevajo k rešitvam v dobrobit LGBT-oseb in širše skupnosti. Prepričan sem, da je tako s procesnega kot vsebinskega vidika to najboljša pot k dobri rešitvi, ki jo bo za svojo sprejel in podprl širši krog ljudi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.