Zamislite si, da držite v rokah svojega otroka. Ko vas pogleda in se vam nasmeje, vas preplavi sreča. In vi veste, da je vsebina te sreča ljubezen. V ljubezni ste tako eno z otrokom, da se od njega ne bi hoteli nikoli ločiti. Kajti ob tej ljubezni ni nobene druge, h kateri bi se hoteli napoti, misleč, da bi jo kaka druga ljubezen lahko presegla. Za vedno bi hoteli ostati v ljubezni, ki se vam razodeva v nasmehu vašega otroka.

In če niste na poti k nobenemu drugemu cilju ljubezni, ki bi bil popolnejši od zretja nedolžnih oči vašega otroka, pomeni, da ste v trenutku najglobljega doživetja sreče ob otroku, zunaj časa. Kajti živi stik z njim je za vas središče sveta in vesolja, os vašega življenja. Vse, kar je zunaj središča in osi vaših občutij, je za vas drugotnega pomena. O času govorimo takrat, ko obstaja več enakovrednih središč in greste lahko od enega središča k drugemu. Pot od enega središča k drugemu pa merimo s časovnimi enotami.

Ko ste brez preostanka pri vašem otroku, je vsa vaša ljubezen izlita v ta odnos, v celoti ste pri svojem otroku, zato nimate nobene potrebe, da bi šli še h kakemu drugemu cilju. Ko ste popolnoma eno s svojim otrokom, je ta vaša izkušnja singularna, se pravi edina taka, edina na tej ravni, popolnoma edinstvena in neponovljiva, ne more obstajati še kaka druga ljubezen, ki bi ji bila enakovredna, in bi se zato hoteli napotiti k njej. Biti v popolni ljubezni, dejansko pomeni biti zunaj časa. V trenutkih, ko se zdi, da ste izstopili iz časa, ima tudi prostor samo relativen pomen. Izstop iz časa in prostora je seveda samo na ravni intenzivnega občutja ljubezni, ne pa dejanski izstop, kar bo možno šele v večnosti.

Vsi, ki imate otroke, ste kdaj nenadejano obdarjeni z izkustvom brezmejne ljubezni, ki pa ostaja samo predokus popolne ljubezni; ta nam je obljubljena za čas, ko bomo v Bogu. A tudi to časovno omejeno izkustvo brezmejne ljubezni je dovolj, da spoznate, da je ljubezen ena. Zato je tudi Bog lahko samo eden. Kajti ko smo v Njem, si ne želimo, da bi šli še kam, kjer bi mogli izkusiti še kaj več. Lahko hodimo od enega malika do drugega, ker malik samo simulira pravega Boga. Ne moremo pa iti od enega pravega Boga k drugemu, ker ne more obstajati še en Bog, ki bi bil enak pravemu, kajti absolutna ljubezen je lahko samo ena.

S tem, kar smo povedali doslej, smo tipaje pojasnjevali, da je Bog lahko samo eden in brezčasen. In ker je eden, je tudi absoluten, in obratno, in zato popoln, neskončen in vsemogočen. To na poseben način spoznate, ko vzamete v roke drugorojenca. Vaša brezmejna ljubezen do njega se zato, ker ste enako brezmejno ljubili prvorojenca, ne prepolovi. Je enako brezmejna, pa naj držite v rokah prvorojenca ali drugorojenca, zato je tudi bolečina staršev ob izgubi enega od več otrok, ki jih imajo, brezmejna. Ljubezen do otrok se ne sešteva. Ta ljubezen je ena in absolutna, pa naj imajo starši enega ali več otrok. Tudi bolečina ob izgubi otroka se ne odšteva. Bolečina ob izgubi enega otroka je absolutna, tudi če vsi drugi, ki jih starši še imajo, ostanejo živi.

Ko gre za ljubezen do otrok, otrok ne štejemo. Otroke preštevamo le ob obedu, da postavimo na mizo zadostno število krožnikov. Sicer pa so vsi otroci kot eden, vsakega posebej doživljate kot edinega. So eno v mnoštvu in mnoštvo vaših otrok je eno – v eni in edini ljubezni. To izkustvo, ki ga starši občasno zelo močno doživite, je daljna in nepopolna preslikava Svete Trojice, enega Boga v mnoštvu treh oseb.

Če bi bilo treba, bi dali življenje za vse svoje otroke. Darovali pa bi ga tudi samo za enega izmed njih. Tako bi ravnali, ker bi vedeli, da je vaše darovano življenje, ki je bilo sicer namenjeno reševanju samo enega od otrok, dejansko prešlo v daritev za vse vaše otroke. Nikoli ne bi kalkulirali in rekli: ‘Za vse svoje otroke bi kot oče ali mati dala svoje življenje, samo za enega izmed njih pa se ne bi izplačalo.’ O tem, kaj se izplača in kaj ne, govorimo samo, ko gre za stvari. Pri ljudeh je drugače: vsakega otroka posebej in vse otroke skupaj ljubite z eno samo nedeljivo brezmejno ljubeznijo. Seveda lahko o popolni in brezmejni ljubezni govorimo samo, ko imamo v mislih Božjo ljubezen.

Vrnimo se na začetek. Spet si zamislite, da stiskate k prsim svojega otroka. Njegov nasmeh vas brezmejno osrečuje. Takrat vam gotovo ne pride na misel, da bi naštevali razloge, zakaj ga ljubite. Vi ga preprosto ljubite in tega osrečujočega občutka nočete prekinjati in motiti z analizo, z ugotavljanjem in naštevanjem razlogov, ki vas nagibajo, da ga brezpogojno ljubite. Ljubezen se ne dokazuje. Kajti vsak dokaz za obstoj brezmejne ljubezni je neskončno manj vreden kot ljubezen sama. Zato je tudi vsaka zahteva, da bi dokazovali Boga, nesmisel po sebi. Ni mogoče, da bi lahko s tistim, kar je manj – manj pa je vse, kar je mogoče šteti, kar nima lastnosti brezmejnega – dokazali tisto, kar je večje. Protislovno bi bilo s kako posameznostjo dokazovati tisto, kar je neskončno. Tudi slika in vsaka druga umetnina je za gledalca ali poslušalca neskončno pomembnejša kot katera koli umetnostna kritika, ki lahko samo jecljaje opisuje tisto, kar je ušesom ali očem dostopno neposredno.

A denimo, da bi se nekega dne vendarle dali zapeljati skušnjavi, in bi začeli navajati razloge, zakaj ljubite otroka in zakaj ljubite ženo oziroma moža. Bolj verjetno je, da bi tej skušnjavi prej podlegli v primeru sozakanca, še zlasti če bi prvotna ljubezen oslabela. Najprej lahko ugotovimo, da bi vsak, ki je bil kdaj zaljubljen, brez večjih težav analiziral posamezne vidike zaljubljenosti. Vsak zaljubljenec zna povedati vsaj pet lastnosti, ki ga pri partnerju privlačijo. Že iz tega vidimo, da je zaljubljenost, da je eros zasidran v območju naših telesnih in duševnih zmožnosti. Eros je torej nekaj površinskega, stvar občutkov, ki se menjajo, zato tudi zaljubljenost sčasoma preide.

Če pa vendarle skušate ugotoviti, zakaj ljubite svojega sozakonca, takoj pri vsakem razlogu naletite na nek presežek, ki je neopisljiv. Lahko sicer rečete: »Ljubim svojo ženo, ker ima lepo postavo.« A ko tega stavka še niti ne izrečete do konca, vam je že jasno, da vaš opis ljubezni ni ustrezen, kajti ženina postava ni edina stvar, zaradi katere jo ljubite. Lahko seveda raziskujete naprej in se spomnite še česa: da je, na primer, vaša žena skrbna gospodinja, da je bistra in zato uspešna na delovnem mestu, oseba z okusom za lepoto, tolerantna snaha ipd. A pri vsem, kar bi vam še prišlo na misel, bi bil še vedno nek skrivnostni preostanek, ki ga ne morete ne prav opisati in ne v celoti občutiti. In kar je najbolj presenetljivo, ta skrivnostni preostanek je za vas bolj resničen in mnogo važnejši kot tisto, kar umevate s svojo analizo in česar se lahko dotaknete.

V duhovnem motrenju vaše ljubezni vas v nekem trenutku spreleti spoznanje, da vse odlike vašega sozakonca, ki ste si jih priklicali v spomin, v resnici ne morejo pojasniti, zakaj sozakonca ljubite. Tudi seštevek vseh kvalitet, ki jih pri sozakoncu občudujete in ste zaradi njih radi z njim, niso isto kot ljubezen, ki jo imate do njega. Da so na koncu koncev vse kvalitete nekaj drugotnega in ob ljubezni, ko jo imate do sozakonca, nekaj paralelno obstoječega. Da vaša ljubezen do njega ni v posameznih odlikah, ampak v ljubezni, ki vse posamezne kvalitete in tudi njihov seštevek presega, in ne le to, da je ljubezen pravzaprav nekaj drugega kot vsa ta občutja. Da vi svojega sozakonca ne ljubite v njegovi lepi postavi, v nadarjenosti za to ali ono stvar, ampak v skrivnostnem duhovnem prostoru zunaj tega. In to zato, ker se vajini duši v resnici stikata onstran vseh teh merljivih, čutno zaznavnih in zato minljivih posameznosti. Tam onstran sta eno in vendar dva, sta eno z vsemi svojimi otroki, vas je več in vendar ste eno, kot en Bog v treh osebah; rečeno seveda s pridržkom, ker o brezmejnih resničnostih govorimo z merljivimi podobami.

In od tu naprej je samo še korak do spoznanja, da je tisto, kar ljubite v sozakoncu, na nek način nad njim. Ljubite sicer njega samega, a obenem v njem ljubite skrivnostno resničnost, v kateri biva, resničnost, ki je on sam in je obenem neskončno več, kot je on sam. Kaj je potem bolj razumljivo kot to, kar je dejal apostol Janez: »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni,« v ljubezni do žene in do otrok, »ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4, 16). »Ljubezen je iz Boga, in vsak, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna« (prim. 1Jn 4,7). Ena Božja ljubezen je v vseh ljudeh. In v vseh ljudeh zremo isto Božjo ljubezen.

Tako se nam en Bog razodeva v mnogoterih stvareh in jih povezuje v eno, da ne razpadejo v nič. Razodeva se nam kot Oče, ko v njem prepoznavamo Stvarnika in Zakonodajalca. Razodeva se nam kot Sin, ki sestopi v našo zemeljsko omejenost, gre z nami do zadnjih globin teme, do predpekla, si nas kot dobri pastir zadene na rame in nas nase v Očetovo naročje. Vseskozi pa se nam razodeva kot Sveti Duh posvečevalec, ki preobraža naše prestrašene duše, jih dviga iz malodušja in iz naših nasprotnikov dela prijatelje.

Ta razmislek povzema današnji odlomek iz pete Mojzesove knjige: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni. … On je tvoj Bog za vse dni« (5 Mz 4,40).

Besedilo je bilo pripravljeno za nagovor ob prazniku Svete Trojice v župniji Ljubljana – Stožice.