Priznam, da ne vem, kdo je novi poljski predsednik Andrzej Duda. Sumim celo, da tega ne ve dobršen del tistih Poljakinj in Poljakov, ki so ga minulo nedeljo katapultirali na predsedniški stolček. Zlobni jeziki nazadnje vedo povedati celo, da njegova zmaga ni bila nikdar načrtovana niti v njegovi lastni stranki. Če bi tam računali z možnostjo poraza sedanjega priljubljenega predsednika Komorowskega, bi namreč v predsedniško tekmo zagotovo poslali strankinega šefa Jaroslawa Kaczynskega. Neznanemu evropskemu poslancu Dudi, katerega glavna dosedanja referenca je bil tast, pesnik judovskega rodu, je bila verjetno namenjena zgolj vloga statista, ki bi pač kandidiral, pobral določen odstotek glasov in poniknil nazaj v anonimnost, iz katere je za kratek čas prilezel.
Ne predsednik Komorowski ne Jaroslaw Kaczynski nista upoštevala nekega jasnega srednje- in vzhodnoevropskega trenda. Duda je namreč že peti »underdog«, ki se je v svojem širšem sosedstvu povzpel na vrh. Komorowski je po drugi strani že peti šef države, ki je bil pred volilnim dnem vnaprej razglašen za predsednika, po drugem volilnem krogu pa je postal navaden državljan. No, ja, bolj ali manj.
Slovenke in Slovenci se lahko hvalimo, da se je trend začel pri nas. Podobno, kot je zdaj že pred skoraj dvema desetletjema nekdanji slovenski predsednik Kučan bržkone vsaj posredno navdihnil celo plejado srednjeevropskih kolegov, ki jih je začela utesnjevati suknja ceremonialnega šefa države v parlamentarni republiki. Resda je bil malokdo tako glasen in neotesan kot nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, a iskra je preskočila celo tja do Islandije.
In potem je Slovenija jeseni leta 2012 prva zamenjala nezamenljivega predsednika. Predsednika, ki ni v javnosti nikdar spuščal vetrov in ki je brezhibno obvladal vedenje na mednarodnem parketu, ob čemer so prebivalci podalpske republike od nekdaj dobivali mehka kolena. Res je imel ob vsej brezhibni korektnosti nekaj težav z ohranjanjem mučne nadstrankarske drže, toda kaj bi tisto. Vsi s(m)o si bili edini, da mu ne more drugega mandata preprečiti nič, z izjemo uvedbe monarhije ali ukinitve predsedniške funkcije. Pa je predsednik Türk zdržal samo do večera prvega kroga. Ko se je spričo presenetljivega izida razblinila njegova avreola nepremagljivosti, ga praktično ni bilo več na sceni. Ob vsej želji po spremembi in njegovi lastni skoraj monarhični vzvišenosti (za katero pa pri Slovencih pravzaprav nikoli ne veš, ali bo plus ali minus) so mu jo verjetno najbolj zagodli tisti, ki jih na volišče v prvo sploh ni bilo, ker so bili tako prepričani o njegovi zmagi.
Podoben scenarij se je nato odvil vsaj štirikrat. Lansko pomlad je prvi krog slovaških predsedniških volitev razblinil mit o nepremagljivosti dolgoletnega predsednika vlade Roberta Fica in ga stal predsedniški položaj proti povsem neznanemu milijonarju Andreju Kiski. V tem primeru človek sicer ne more biti prepričan, ali je prevladala groza pred ljubljenim predsednikom ali naklonjenost do ljubljenega premierja (ki je to seveda še dandanašnji).
Naslednji so bili na vrsti Romuni. Tam si je veliki zmagovalec parlamentarnih volitev leta 2012 Victor Ponta resda skušal pomagati z dopingom v podobi preprečevanja premnožičnega glasovanja romunske diaspore. Kar se mu je vrnilo kot bumerang. Donedavni ljubljenec ljudskih src je po prvem krogu, v katerem si je nabral za svojo dotedanjo skoraj absolutno oblast sorazmerno majhno prednost, podlegel kar kandidatu iz vrst izginjajoče nemške manjšine v Romuniji.
Zelo podobno kot Türku se je godilo njegovemu hrvaškemu dvojniku Ivu Josipoviću. Če ga v mesecih pred volitvami ni bilo junaka, ki ne bi stavil na njegovo prepričljivo zmago, se je po prvem krogu stvar obrnila na glavo. Razmeroma privlačna konservativna izzivalka ni presegla v anketah napovedovanih številk, toda njeni privrženci so vsaj naredili domačo nalogo in se na voliščih prikazali. Josipovićevi se niso. Drugače kot v Sloveniji med obema krogoma potem niso vrgli puške v koruzo in so prišli volit vsaj v drugo. A dama je vseeno tesno zmagala.
Več lahko preberete na strani Dnevnika.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
