Predsednik vlade Miro Cerar se v Vatikan podaja potem, ko je skupaj s slovenskimi škofi diplomatsko ugotovil, da so odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Prevedeno v človeško slovenščino njegov obisk pomeni, da Republika Slovenija in Sveti sedež nista v vojni in da vladi obeh mednarodnih subjektov opravljata svoje redno delo s tem, ko se srečujeta in pogovarjata. Ne le, da nista v vojni, pač pa v Sloveniji vladajo ugodne razmere za delovanje kristjanov – za razliko na primer od nekaterih držav Bližnjega vzhoda, kjer je že sama pripadnost krščanski veri lahko razlog za smrtno obsodbo, ali tistih držav, ki sistematično onemogočajo javno navzočnost in delovanje katoliških organizacij. Odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem so dobri in kot taki koristijo predvsem Slovencem, ki lahko v miru izpovedujejo svojo vero in se organizirano angažirajo za skupno dobro. To, da so dobri, seveda ne pomeni, da odnosi ne bi mogli biti še boljši. Ampak prepustimo to diplomaciji in zdravi pameti politikov.
Dejstvo, da sta dva subjekta mednarodnega prava v dobrih medsebojnih odnosih, ne pomeni, da v vsem enako mislita ali da se vsi strinjajo z vsemi. Vsekakor pa je nujno, da se medsebojno spoštujeta in da iščeta skupne interese, ki so – vsaj, kar se Svetega sedeža tiče – najprej in predvsem interesi državljanov in vernikov. Vatikan je dragocen posrednik med sprtimi stranmi ravno zato, ker za razliko od drugih držav nima neposrednih političnih, gospodarskih ali vojaških interesov. To potrjujejo nekatere nedavne diplomatske poteze – naj omenim le posredovanje med Kubo in Združenimi državami Amerike. Nedvomno je v interesu vseh vpletenih, da omenjeni državi zgladita presežene spore in svojim državljanom omogočita normalno življenje. Da prideta do te točke, pa pomaga pomoč nevtralne strani, katere interes sovpada z interesi tako ene kot druge strani. To je realnost vatikanske diplomacije danes; kdor v Svetem sedežu vidi predvsem institucijo, ki si prizadeva le za lastne interese in za zmago svoje »ideologije«, tega seveda ne argument ne dejstva ne bodo prepričala o nasprotnem.
Podobno vlogo je Sveti sedež odigral v odnosu do Slovenije, ko je leta 1992 kot prva država z nespornim mednarodnim ugledom priznal njeno samostojnost. To nenavadno in kočljivo potezo je storil iz načelnih razlogov, da podpre prizadevanja Slovencev po boljšem življenju, brez spon komunistične ideologije. Obisk predsednika vlade, kdorkoli že je, je potrebno razumeti tudi kot potrditev v osnovi zdravega odnosa med subjektoma, ki sta zmožna preseči ulični hrup nekaterih medijev, političnih strank in interesnih skupin, ter sodelovati v bistvenih točkah. Toliko bolj, ker to predvideva veljavni sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem; sporazum je temelj, na katerem je mogoče še marsikaj skupno zgraditi. Potrebna je le dobra volja, ki jo je vatikanska stran doslej vedno izkazala.
Tu se bo predsednik vlade težko izognil tematiki, ki zadeva izenačenje istospolnih partnerstev glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz družine, ali vprašanju korupcije in privatizacije. V enem in drugem primeru gre za zadeve, od katerih je odvisna sreča posameznika in skupnosti. Cerkev ne želi zatirati odraslih oseb istega spola, ki se odločijo za skupno življenje v medsebojni solidarnosti in hočejo, da država spoštuje to njihovo odločitev. Vendar je to potrebno storiti na tak način, da se ne poškoduje naravnega okolja, v katero se rodijo otroci in v njem odrastejo. Ne gre za pravice zgolj odraslih oseb; kaj pa na tisoče mladih žensk v Indiji, ki za peščico evrov dajejo »v najem« svoje maternice in tvegajo svoje zdravje zato, da bogati Zahodnjaki lahko »pridejo o svojega otroka«? Ali pravice otroka, ki ga bo država izročila v vzgojo istospolnima partnerjema, ki nikoli ne bo poznal bioloških staršev ne mame, ki ga je nosila in rodila? Prav je, da vsaj Cerkev govori tudi o tem, ne glede na to, ali je modno ali ne. Zakonska rešitev, ki so jo sprejeli slovenski poslanci, predstavlja nasilje nad ljudmi, saj zanemarja pomembne vidike posredovanja življenja, dostojanstva in človekove osebe. Poleg tega poslanci želijo tako rešitev izsiliti skozi zadnja vrata in poskušajo celo preprečiti ljudem, da bi se o tem izrekli. Ne gre torej za to, da bi Sveti sedež navijal za eno ali drugo stran (tako ravnanje bi izničilo njegov ugled in s tem vpliv), ampak za to, da si prizadeva za rešitve, ki bodo optimalne za vse, najprej za šibke člane družbe.
Več lahko preberete na strani Večera.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
