Rok Tamše je nedavno pozval k sveti vojni v nacionalnem interesu, ki mora vključevati temeljit obračun z izprijeno slovensko cerkvijo. Njegov bolj znani poklicni kolega Miran Ališič je ob dnevu zmage primerjal goste iz oddaje Jožeta Možine Pričevalci s »pripadniki vojske smrti v odredih SS in njihovimi prijatelji, skratka ljudmi, ki so bili naklonjeni nacizmu«. Taka »družbeno angažirana« razmišljanja športnih novinarjev niso skrajnosti s kakih obskurnih zasebnih blogov, temveč so, ravno nasprotno, značilna za slovenski javni prostor; so prevladujoči, tako rekoč uradni jezik sodobne slovenske kulture v štiriinsedemdesetem letu socialistične revolucije. Ne gre le za medijski prostor od vseslovenskega Nedeljskega dnevnika do Ljubljane in Ljubljančanke, od moralistično-jugonostalgičnega Tednika do ljudskega Ne se hecat! in »kao intelektualnega« Studio Cityja; na podobno ignoranco temeljnih dejstev, abotne miselne izpeljave in agresivnost naletimo povsod: v tem jeziku govorijo akademski učitelji, družbeni analitiki, estradniki in umetniki s slogovnimi variacijami, ki pač pritičejo njihovim žanrom, poklicem in osebnim izraznim potezam. Vesna Vuk Godina, Boris Vezjak, Marcel Štefančič, Svetlana Makarovič – you name it, vstavite imena sami – povsod ista matrica. Njenim izvodom boste težko prišli do konca. Preberite, s kakšnim komentarjem je Goran Schmidt leta 2009 opremil kritično izdajo Smoletove Antigone v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je sicer urejena po strogih literarnovednih načelih. Začutili boste ogenj govorcev s kake od legendarnih vseslovenskih vstaj, revolucionarni ogenj, ki rojeva in požira jankoviće, bratuškove, eldeese, esemceje … Lahko pa tudi peljete otroke v lutkovno gledališče in si z njimi ogledate igro (pravzaprav priredbo) Alenke Gerlovič Jurček in trije razbojniki: morda vam tam uspe ujeti »duha, v katerem je celotni partizanski generalštab leta 1944 sedel na predstavi«, duha, ki je, kot piše dramaturg Simon Belak, »tisti presežek gledališča, ki ga pripisujemo rojstvu gledališča iz rituala«. Do konca razuzdana kulturniška norost ali razodetje? Drugo, ki sicer nikakor ne izključuje prvega: te besedice na preprost način razodevajo, za kaj gre v slovenski kulturi v štiriinsedemdesetem letu permanentne revolucije; da je ritual in predstava, v kateri mnogo nastopajočih ne loči več med realnostjo in scenarijem. Ritual obnavljanja izvornega dogodka, revolucije, poimenovane tudi NOB, ki je, čeprav zgodovinski, krvavo realen dogodek, povzdignjena nad zgodovino, pomeni predvsem prilagajanje videza tega dogodka zgodovinski resničnosti in nenehno reinterpretacijo zgodovine v skladu z ohranitvenim instinktom varuhov revolucije. Matrico je opisal že Orwell, a je zaradi bogastva in raznolikosti ritualne prakse postala nerazpoznavna, s čimer je bil seveda izpolnjen eden od namenov rituala.
Tisti, ki dvomijo o tem (zdi se, da takih ni malo) in niso premladi, pa naj si le utrgajo kak trenutek za razmislek: nekoč je bila apolitičnost – se še spominjate? Nekoč sta bili liberalna demokracija in demokratični formalizem; nekoč so bile strokovnost, združena Evropa in prihodnost – tako polno jih je bilo, da se skoraj ni dalo misliti – kam neki so šle? Nekoč je bila revolucija, potem je nekaj časa ni bilo in sedaj spet je in so spet povsod rdeče zvezde in Tito in OF in socializem, da se še dihati ne da – kaj neki je vse to, da lahko kar tako izgine in pride? In kaj neki so ti eni in isti ljudje, ki govorijo zdaj to in zdaj ono in so zmeraj tu in zmeraj tako ali drugače na oblasti?
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
