Rezultati referenduma so nedvoumni. Ljudstvo je odločilo. Ali je modro presodilo in ali je sploh presodilo – o tem bo govorila prihodnost. V demokraciji se upošteva in spoštuje demokratično izraženo voljo ljudi, večine. To pa ne pomeni nujno strinjanja z njo oziroma odobravanja tako sprejetih odločitev.

Opozorilo z Irske je prišlo še o pravem času, da ga resno jemljemo in upoštevamo. Postavlja nas na realna tla: tudi nam se lahko kaj takega zgodi – če ne letos, pa kdaj v (bližnji) prihodnosti. A Bog ne daj, da z mojim (tihim) pristankom: bodisi z umikom v varni svet mojega ‘vrtička’ bodisi z molkom ob soočenju različnih mnenj bodisi z neudeležbo na referendumu. Zato naj bo ‘irska lekcija’ dodatna spodbuda, da ne ‘vržemo puške v koruzo’, se ne predamo malodušju in skomignemo z rameni: »Vseeno je. Nič več ni možno narediti.«

Ne, ni vseeno. Zelo različno je doživljanje rezultata (takega ali drugačnega), če veš, da si dal od sebe največ in najboljše, kar si mogel dati. Drugače pa je v primeru, ko ti nekje v globini kljuje: »Tudi ti si kriv, da je tako … premalo si se potrudil …«.

Velikokrat je bilo jasno izrečeno pojasnilo, da pri nasprotovanju izenačevanja raznih skupnosti ne gre za nasprotovanje istospolnim, da imajo zakonsko urejena medsebojna razmerja. Ne morem pa pristati na to, da so njihove skupnosti povsem enake heterospolnim in se uveljavijo pravice ‘močnejšega’ (odraslih) nad šibkejšim (otrokom), kjer otroka popredmetimo v (tržno) blago in spremenimo v ‘poskusnega zajčka’ na področju vzgoje. Želja še ni (nujno) pravica, sploh ne pravica do posedovanja druge osebe. Take pravice pravzaprav nisem zasledila: ne v Konvenciji o otrokovih pravicah ne v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Na področju posredovanja življenja smo si v izhodišču različni in tega dejstva noben zakon ne more spremeniti. Tu gre za neenačbo in kakorkoli se jo obrača, vmes ne more biti enačaja.

Z malimi koraki do velikih sprememb

Ker pa je sprejem ‘enakopravne zakonodaje’ zgolj podlaga za nadaljnje spremembe, ne smemo molčati. Verjamem, da je bila sobota in bo prihodnja nedelja na Irskem navzven popolnoma enaka kot četrtek pred referendumom. In tudi po predvidenem sprejetju zakona jeseni se kaj bistvenega ne bo zgodilo takoj: naj se ljudje (nasprotniki) nekoliko pomirijo in sprijaznijo z majhnimi, na videz nepomembnimi spremembami. Z malimi koraki pa nato počasi, a zanesljivo v spremembo družbe. Tja do nadzora in sankcioniranja ‘napačno’ postavljenih besed in misli. Tako rekoč v nov totalitarizem. Dejansko so tudi pred 75 leti vsaj v obrisih vedeli, kako se godi in živi v ‘novi realnosti, kjer so vsi enaki’ – a to védenje ni preprečilo adaptacije v naše kraje. Gre zgolj za ponavljanje zgodovine? Toda to ponavljanje ni samo ciklično, temveč je spiralno: vsakokrat v nadgradnji prejšnje variante.

Zato ne smemo utihniti in svariti. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16). Mar ni družina, ustanovljena že v raju, nedvomno potrjena tudi v evangeliju? Če parafraziram neko izjavo: nikoli še noben koncil ali cerkveni dokument ni obsodil družine ali izjavil, da je v nasprotju s Svetim pismom in naukom Cerkve. Nasprotno, pripisuje ji izjemen in nenadomestljiv pomen ter jo na nek način privilegira. Ne zato, da bi se prevzela – za to ob veliki odgovornosti in množici sprotnih težav niti nima realnih možnosti, saj je dovolj zunanjih okoliščin, ki skrbijo za njeno ‘prizemljitev’. Mislim da zato, ker potrebuje posebno pomoč in podporo, da bi zmogla opraviti zahtevno nalogo, ki ji je zaupana kot temeljni zibelki in ohranjevalki človeštva.

Vse zagotovo in nikoli ni (zgolj) v naših rokah, a tega, kar lahko opravimo mi, ne bo storil nihče namesto nas. In ko bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bi zaščitili družino, ter dovolili tudi Svetemu Duhu, da opravi tisto, česar sami ne moremo, bomo na predreferendumski dan ‘volilnega’ molka lahko počivali in rekli: »Storili smo, kar smo bili dolžni storiti,« ter volivcem prepustili odločanje o nadaljevanju v smislu Cankarjevih besed: »Narod si bo pisal sodbo sam.« Tako ali drugače. Sodba pa bo nepristranska in neizprosna. Kar v majhnih količinah seješ, pomnoženo žanješ. Ali kot so včasih rekli: »Kar si skuhal, pa še pojej!«

Martina Krečič, Vipava

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.