Prejšnji teden je bila na socialnih omrežjih kar nekakšna moda iskanja najbolj trapastih vprašanj na forumih. Pa je tako ena mladenka na znanem forumu (že leta 2013) ugotavljala, da “bi blo fino poskusit kaj zanimivega in smo se odločili, da gremo na Triglav”, ter spraševala “iz kje štartati, da bo pot najkrajša”, četudi “kondicije imam nekaj, grem vsako soboto na Šmarno goro”.

Spraševala je, če je “na poti na Triglav kakšen OK hotel”, ker da “Kredarica, nima tople vode (?!), skupinska ležišča, slabe WC-je,…” in da je “zadnje kar si želim spati skupaj s kakšnim prešvicanim hriboplazilcem”. Kako simpatičen izraz – hriboplazilec! Pa naj bo, vsaj za potrebe tega članka, to izraz rezerviran izraz za planince tipa te deklice.

Povprašala je še, če “je zgoraj kakšna trgovina, da ne rabiš nositi vsega s seboj”, se zanimala o obutvi “je zdaj poleti dovolj športni copat?”, kajti “za hec sem probala v trgovini gorske čevlje, ampak so težki in neugledni” ter iskala nasveta glede nahrbtnika “kje v LJ je najti kakšen lep ženski nahrbtnik (kakšne tople barve)?”.

Nisi pravi Sloven’c …

Deklici ljudje na forumu niso prav resno odgovarjali, pač pa v slogu “ne samo na Kredarici, tudi na Triglavu je Interšpar, nidani”. Najboljši in tudi najbolj pravi odgovor pa je bil “doma ostani”. Prav res, deklica naj ostane doma. Hribi, kot je Triglav, niso za vsakogar. Prav fino je, če deklica, ki še – predvidevam – ni občutila kaj hujšega kot hriboplazenje na Šmarno goro, Triglav občuduje lepo iz doline.

Med nami Slovenci se je zgradil kar nekakšen triglavski mit, češ, da “nisi pravi Sloven’c, če nisi bil na Triglavu”. Nekaj takega kot “kdor ne skače, ni Sloven’c”. Neumnost! Oboje.

Sam sem bil na Triglavu že kar nekajkrat, dobro poznam poti nanj. Tudi sistem “procesij” in srečevanja gor-dol na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom. Triglav je, kljub jeklenicam in klinom, ki so bogato napeljane na vseh dostopih, precej zahteven hribovski podvig, ki ga nikakor ne priporočam ljudem, ki nimajo trdnega koraka, primerne kondicije in imajo težave z vrtoglavico. A tudi precej takšnih, ki imajo prav vse naštete težave, je najti na izpostavljenih grebenih Triglava. Prav tako bi bilo na vzponu nanj potrebno samovarovanje, pa to le redko vidimo.

Radikalno čiščenje Triglava

Gore so magnet. Še posebej najvišji vrh. Radi se pohvalimo, da smo bili na Triglavu. Sam bi izpostavljene gore – tudi Triglav – naredil manj dostopne. Če mene vprašate, sem za to, da se Triglav očisti radikalno. Da se odstrani vse jeklenice in kline. In se ga ponovno naredi za alpinistični vzpon. Da je dostopen alpinistom ali pa hriboplazilcem v spremstvu gorskega vodnika. Preveč radikalno?

Meni je prav všeč, da je del Julijcev zaprt – ni nadelanih in označenih poti – za hriboplazilce, pravzaprav tudi za navadne planince. V mislih imam Martuljške gore med Špikom (2473 m) in Škrlatico (2740 m). Pa še kaj bi se našlo. Sam jih gledam lepo od daleč, a če si bom recimo zaželel vzpon na njih, se bom nanj dobro pripravil in se prav gotovo dogovoril s kakšnim izkušenim gorskim vodnikom.

Se mi zdi, da je dostop na goro treba jemati resno, se nanj postopno pripravljati, nabirati izkušnje in pridobivati spretnosti. Tako kot je z vsako veliko rečjo. Saj ne more prav vsak plesati laboda v slavnem baletu Čajkovskega, saj ne more vsak poleteti na velikanki na Planici, … To nam je jasno.

Vzpon na Triglav, pa naj bi bil dostopen vsakomur? Ne, po moje ne. Triglav bi moral biti tako zahteven vzpon, da ti ne pride na misel, da bi šel nanj, če nisi fiziološko sposoben (nimaš vrtoglavice) in odlično pripravljen – na vse načine: kondicijsko, spretnostno, glede opreme. Tako mladenki, ki jo sicer bolj kot gora zanima ujemanje barve nahrbtnika z njenim »mejkapom«, ne bi prišlo niti na misel, da bi se povzpela na goro kot je Triglav. Tako kot ji ne pride na misel polet z velikanke v Planici.

Hribčki in dolince

Slovenija ima še polno drugih poti, kjer lahko hodiš ure in ure, pa ne srečaš nobenega hriboplazilca. Pravzaprav niti planinca ne. Niti v najvišji sezoni ne. Tudi zato, ker je večina na romarskih poteh okoli Triglava in drugih višinsko-atraktivnih destinacijah.

Z leti sam postajam vedno bolj ljubitelj sredogorja, gozdov, travnikov, zelenih grebenov, vasi in samotnih kmetij. Ste opazili, da spodbujam mehkobo sredogorja, namesto trdote visokogorja, da spodbujam daljave in širjave namesto višav, pot v globine duše, namesto hvalisavega poveličevanja hriboplazilskega osvajanja Triglava?

Foto: Danilo Tič

Sorodni Prispevki:

• Treking Ljubljana – Škofja Loka Včasih se nam zdi, da se moramo peljati najmanj do Bovca ali pa do Maribora, da lahko izvedemo zanimiv treking. Kaj, ko bi se Ljubljančani...
• S Krvavca v osrčje Kamniških Alp Ni ga lepšega razgleda na celotno verigo Kamniških Alp kot s Kompotele (1989 m). Celotna veriga je kot na dlani pred nami in celo vse...
• Na sicer oblegani Ratitovec po samotnih poteh Verjetno je Ratitovec (1666 m), ki je najvzhodnejši hrib v Julijcih, ena najbolj obiskanih gora v Sloveniji. Veliko jih dirja nanj prav vsak dan. Sam...
• »Zares živeti pomeni izkusiti vse, dobro in slabo, milo in boleče« Pogovor s pisateljico in pričevalko Heleno Cestnik. Ljudem so dane različne poti v življenje. Ene so videti preproste, lahkotne, druge so navidezno polne vijug in...