Desnica je izgubila tri zaporedne državnozborske volitve. In to celo v času, ko sta Vlado RS vodila Borut Pahor in Alenka Bratušek. Sic! Ob dejstvu, da tranzicijska levica v DZ prvič po 1990 poseduje ustavno večino, je položaj žalosten. Ni pa nepojasnljiv. Je posledica spodletele tranzicije. Obvladovanje medijev, pravosodja, gospodarstva in šolstva neosocialistom omogoča prevlado. Ko nuja ohranitve oblasti to zahteva, je tranzicijska levica pripravljena izpeljati tudi mehki državni udar in z zlorabo pravosodne oblasti vodjo opozicije izločiti iz politične tekme. Ob sistemsko skorumpiranem, pristranskem in od tranzicijske levice odvisnem pravosodju ter voljnem sodelovanju dominantnih medijev, to ni prav težko. A ti zunanji dejavniki ne pojasnjujejo v celoti zagatnega položaja desnice. Ta je splet zunanjih dejavnikov kot tudi strateških napak.
Začel bi z neustrezno ponudbo. Volilni sistem sorazmerne zastopanosti z nizkim, štiriodstotnim pragom spodbuja večjo politično ponudbo in segmentiranje političnega prostora. Ponudba desnice je skromna in slabo zaobjema dele trga idej. Na eni strani je SDS, dominantna stranka desnice, ki je po usmeritvi t. i. »catch all« stranka, a z omejenim dometom 25 odstotkov. Stranka po mojem možnosti za rast nima. 30 let laži, podtikanj, medijskih konstruktov in montiranih političnih procesov je Janeza Janšo priskutilo večini slovenskih volivcev in s tem zamejilo doseg stranke. Menim, da je zmotno iskanje rešitve omejitev SDS v zamenjavi predsednika. Nasprotno, z SDS brez Janše ne bo nič. On je stranka. Znaten del volivcev voli SDS izključno zaradi Janeza Janše in v njem vidi zadnje varovalo pred popolno prevlado neosocializma v državi. Takšno zaznavo Janeza Janše kot edine nevarnosti, upoštevajoč neprestane napade nanj, imajo tudi botri tranzicijske levice. Jaz odgovora na vprašanje preseganja hkratnega prekletstva in blagoslova Janeza Janše za SDS in slovensko desnico nimam.
Še slabše je stanje v polju krščanske demokracije. Zatona SLS ne obžalujem, stranka ni presegla gabaritov agrosocializma in črpanja rent za svojo klientelo. Dediči Janeza E. Kreka so se v nasprotovanju privatizaciji in zagovorništvu nacionalnega interesa vedno ujeli z dediči Edvarda Kardelja. Odurni pojav »mostograditeljstva« je z izpadom SLS iz parlamenta dočakal ovržbo. Tudi NSI v svojih političnih podjemih ni bistveno uspešnejša. Ne strinjam se sicer s kritiki NSI, ki opozarjajo na nezdružljivost liberalizma in krščanske demokracije. Nasprotno, izkušnje CDU/CSU, ki sta svojo idejno osnovo po letu 1945 gradili na sinkretizmu freiburške ordoliberalne šole in krščanskega socialnega nauka, nas opozarjajo na uspešnost pojava konservativnega liberalizma. Težava je drugje, NSI podobno kot SLS prisega na dediščino krščanskega socializma, ki je v celoti nasproten konservativno-liberalni zapuščini Ludwiga Erharda. In drugič, problem verodostojnosti. Konservativni liberalizem naj bi zagovarjale osebe, kot so Ljudmila Novak, Lojze Peterle in Matej Tonin ob pomoči »ideologa« Milana Balažica. NSI je po mojem približno tako konservativno-liberalna, kot je bila LDS liberalna. Še en primer, da programi strank niso vredni papirja, na katerem so napisani, če jih ne udejanjajo verodostojni ljudje.
Obstaja torej prostor za nove stranke na desnici, jaz vidim prostor za tri.
Več lahko preberete na strani Reporterja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.