Vprašanje: Kaj bi počel, če bi bil bogat in ti ne bi bilo potrebno delati za lastno preživetje ali užitek?
Odgovor: Delal bi. Živel bi svoje poslanstvo.
V spomin se mi nehote prikrade reklama za slovenski loto (ali pa jeEvropski jackpot?), kjer nam postavni mladenič ali mladenka z ušesu prijetni melodiji sporočata, da če bi zadela jackpot, bi igrala golf in se dala »streči« od spredaj in od zadaj in da bi po cel dan spala. Seveda reklama nagovarja naša najbolj skrita hrepenenja in samo povzema tisto, kar velja kot splošni družbeni arhetip. Torej povezava med tem, da bi bili bogati in da ne bi nič delali. Dopust 365 dni v letu. Sam imam dopusta tistih birokratskih 23 (morda bo letos celo 24) in zelo se trudim vsako leto, da bi te dni preživel v brezdelju. Ne gre mi. Tisti dan ali dva, da se moje telo spočije od vsakdanjega stresa je zelo dobrodošel, potem pa misli že začnejo planirati nove projekte. Ob tem razmišljam o delu kot o vrednoti. Vsak izmed nas se mora počutit koristnega, vrednega za drugega človeka in za družbo. Delo torej ni samo nekaj, kar opravljamo zaradi lastnega preživetja, ampak je hkrati tudi merilo naše vrednosti.
Poslanstvo in delo – dva svetova
Sem predstavnik mlade generacije, ki ima do dela zelo specifičen odnos. Zanimivo, da ob prazniku dela niti za sekundo nisem pomislil na to, da je to čas, ko moram ovrednotiti svoje delo in v kolektivnem duhu »maširati« na hrib in vse popestriti z masovnim zažiganjem. Na žalost mi ideja 1. maja ni prirasla k srcu. V najboljšem primeru je to priložnost, da se zapeljem do kolega, ki mu je ostalo par palet in je iz tega naredil piknik. Morda zato, ker je bil 1. maj vedno samo en dan v počitniškem tednu, morda pa zato, ker mladi pravzaprav nimamo ravno kaj veliko za praznovati. Naše poslanstvo in naše delo sta v veliki večini dva popolnoma različna svetova. Brez problema naštejem kolege, znance in prijatelje, ki čutijo svoje poslanstvo, torej nekaj, s čimer bi potešili svojo kreativnost, toda danes se za mladega človeka od poslanstva ne da živeti. Seveda je to širši družben problem, saj nezadovoljni delavec še nikoli ni bil produktiven delavec in zadeva se odigra naprej. Na tej točki se seveda lahko razvije debata o tem, da smo mladi leni, razvajeni in da zahtevamo nemogoče. Toda. Mi smo mladi.
V zadnji oddaji Preverjeno je ekipa predstavila primer Steklarne Hrastnik kot primer dobre prakse. Vsem toplo priporočam. Način kako podjetje lahko s politiko usmerjeno na zaposlene ustvari dobiček. Ob tem prispevku sem začel na poslanstvo gledati čisto iz drugega zornega kota. Zavedam se, da je utopija, da bi bili vsi mladi gasilci, vrhunski športniki, TV voditelji ali najboljši kirurgi, a danes vem, da je to popolnoma nepomembno. Ko govorimo o poslanstvu, ne smemo razmišljati stanovsko ali izhajati iz večnega vprašanja: »Kaj boš bil, ko boš velik?« Kaj pomaga mlademu gasilcu, ki je vse življenje sanjal, da bo pomagal ljudem, ko danes na delovnem mestu doživlja »mobbing«, dela v nevzdržnih razmerah in je za to, da svoje življenje nosi na lestvi mizerno plačan? Mar ne bi bilo bolje, da bi mlade začeli spraševati kakšnega delovnega mesta si želijo?
1. maj – praznik poslanstva
Poslanstvo pomeni, da se čutim, da lahko s svojim delom prispevam k boljši družbi. Da ob svojem delu in ob svojih sodelavcih osebno rastem. Da sem dodana vrednost podjetja in da me klima v podjetju spodbuja, da sem dober mož, oče ali prijatelj. Ko se tako pogovarjam z različnimi ljudmi o njihovem delu je morda res slišati, da je delovno mesto zanič, toda sedaj razumem, da si ljudje bolj kot vsega želimo dobrega odnosa na delovnem mestu. Da nadrejeni poznajo naše vrline in jih znajo izkoristiti. Da so v stiku z zaposlenimi in da lahko s svojimi idejami prispevamo k boljši klimi v podjetju, ki vodi v večjo konkurenčnost in s tem dobiček. In da se naš trud ovrednoti.
In od včeraj vem, da se da na tak način tudi zaslužiti.
Mladim, ki danes prihajajo v podjetja ni logično, da za svojo inovativnost nisi nagrajen (pa ni potrebno, da je nagrada finančna). To je »delo« za katerega bi se na predvečer prvega maja odpravil na bližnji hrib in prižgal vžigalico. Želel bi si, da bi praznik dela preimenovali v praznik poslanstva. To je nekaj s čimer bi se lahko poistovetil. Delo samo po sebi brez poslanstva, je na žalost samo zabijanje časa, vsem nam pa časa že tako ali tako primanjkuje.
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
