Ob obletnici vojne in revolucije se v naši državi vrstijo spominske slovesnosti. Medijski načrtovalci ob njih promovirajo osebe in dogodke, ki so obremenili ali celo dotolkli generacije demokratičnega predvsem katoliškega slovenstva. Ti scenariji še naprej zakrivajo resnico in človeške usode, poveličujejo lažne totalitarne usedline, preprečujejo solidarnost in sočutje z žrtvami. Seznanjajo nas s preseljevanjem, posilstvi, koncentracijskimi taborišči in pomori po svetu, megleno pa poročajo o tragični usodi povojne komunistične Slovenije: zunajsodno pomorjenih okoli 15.000 Slovencev ter še čez 100.000 iz drugih narodov, več sto tisoč izseljenih, mučenih, ustrahovanih, izločenih in zaznamovanih »razrednih sovražnikov« na eni strani ter neposredno ali posredno vpletenih krvnikov ter na prefinjene načine pridobljenih sodelavcev komunističnega režima na drugi.
Gospa, katere oče je sodeloval pri pobojih v Rogu, je v zrelih letih zvedela za to in šele tedaj razumela, zakaj je bil »vse kaj drugega kot človek«. Tragična žrtev niso bili le domobranci, pač pa tudi pristaši OF, ki niso sprejemali »svobode« komunizma. Ali ni očitek kolaboracije prazen, če je glavni sovražnik komunizem? Z bolečo travmo so nas zaznamovali totalitarizmi, še najbolj komunistični, ki je izkoristil okupacijo Slovenije, nam iztrgal dušo in osiromašil telo, zato so po sesutju ostale pohabljenost in rane v zavesti posameznikov in celotne skupnosti, ki se stekajo v zdajšnji politični, medijski, gospodarski in ves družbeni kaos. Prevrednotenje vrednot, o čemer je govoril nemški mislec, je opravilo svoje: ˝krščanski človeški družbeni red je bil postavljen na glavo, njegovi nosilci likvidirani. Svet nevrednot (Vsa sredstva so dovoljena!) je teroriziral Slovence. Scenariji obletnice so variacije že videne prevladujoče komunistične mantre, da ne bi prišlo do vnovične »katolizacije« Slovenije, zato smo se z evropsko izjavo o totalitarizmih zgolj seznanili. Vzpostavitev katoliške, beri: demokratične, evropske družbe izostaja. Sebičnost kot delež »novega razreda« se je v RS z budnim nadzorom naslednikov polpreteklosti razbohotila in bivšim privilegirancem so se pri koritu pridružili novi. Eni so pod drobnogledom, drugi lahko kradejo očitno. Ne štejejo človekove pravice, pač pa, da si »ta pravi«. Še pri dodelitvi stanovanj si nekdo upa izreči: »Ve se, kdo je zmagal!« Tako so govorili po letu 45 otrokom povojnih zunajsodno pobitih: »Ti ne moreš recitirati na proslavi« (osvoboditve). Namesto premagovanja sebičnosti za zdravo družbo (E. Durkheim) proslavljamo sebične heroje nasilja. A obletna evforija sprašuje vest vsej demokratični srenji o prisebnosti, katoličanom pa še o odločnosti v veri za uresničevanje družbene svobode pri rekatolizaciji Slovenije: »Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh« (Heb 12,4).
Naši verni predniki so za ohranitev vrednot vere zastavili tudi življenje, zato so spomin in opomin, da s ponosom sledimo njihovi odločnosti. Kot Armenci jim končno dajmo čast oltarja, da bomo svoj pogled kot Jezusovi učenci laže obrnili na svojo zapleteno zemeljsko resničnost in se z njo spoprijeli v krščanski in politični skupnosti ter se dogovorili za temelje miru, sprave in sožitje med nami. To pomeni odpoved komunizmu, priznanje in dostojen pokop žrtev ter vzpostavitev svobode in demokracije.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
