V soboto je bil deveti maj, dan zmage. Plakati za proslave visijo, rdeče zvezde se množijo in razkazujejo ignoranco do vseh, ki namesto na zmago mislijo na tragiko slovenskega bratomora. V vseh sedemdesetih letih od strašnih dogodkov še nismo naredili natančne refleksije, kaj se nam je sploh zgodilo, kaj šele, da bi zacelili rane. V Ruandi npr., ki je pred dvajsetimi leti doživela genocid, imajo za vse plasti prebivalstva, od vrtcev naprej, posebne programe za preseganje travm. V Afriki te probleme rešujejo, pri nas, v srcu Evrope, ne. Kvečjemu na hitro in zaradi lepšega – en stisk rok in en približen spomenik, pa da je mir.
Morda je ena usodnejših napak ta, da pričakujemo ali kar terjamo, da se bo le našel kdo, ki se bo izpovedal, pokesal in nekako opravičil za naš katastrofalni izstop iz civilizacije. Če beremo antropologa Renéja Girarda, ki je raziskoval mehanizem sproščanja družbene napetosti ob grešnem kozlu, nam postane jasno, da kesanja ne bo. Grešni kozel je naključno izbrana žrtev, ki ji preganjalci obesijo krivdo za vse težave v družbi, jo usmrtijo in se na ta način pomirijo. Preganjalci so tako zelo prepričani v svoj prav, da žrtve nikakor ne morejo dokazati svoje nedolžnosti. Pomembno je odkrivanje mehanizmov grešnega kozla, saj ko jih prepoznamo, ne morejo več delovati. Ključni preobrat, piše Girard, pride z evangeliji, ki s Kristusom pokažejo, da je žrtev nedolžna in se kot žrtveno jagnje daruje za druge. To je nova paradigma reševanja problemov. Krščanstvo temelji na samodarovanju. Nasilju nad drugimi se lahko izognemo s sprejetjem žrtve nase. Ali kot pravi Tomáš Halík: Nasilje ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej. Nad človekom ne vlada več slepi mehanizem, ampak duh ljubezni, v katerem Stvarnik spreminja svoje stvarstvo. Pretresljiva so pričevanja o tem, kako so hodili ljudje v smrt z mislijo na darovanje svojih življenj za domovino. To so mučeniki in priprošniki, ki naj dobijo oltarje v naših dušah. Ubadanje s trdoživimi obrambami in iluzijami revolucionarjev pa ni smiselna prioriteta. In ne le to. Nenehno dopovedovanje nekomu, ki nekaj na noben način noče oziroma ne more slišati, ustvarja konfliktnost. Ta je vzajemna in naraščajoča, vzdušje je vse bolj zastrupljeno. Percepcija je v takšnih okoliščinah osiromašena, vsi smo manj dovzetni za globine in detajle problemov, saj smo v mrzličnem lovu za nečim ‘špičastim’, samo da bi zmagali. A kakšna je zmaga, če nam uspe zgolj to, da nekoga zbodemo?
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
