Teharje, spomenik genocida in katarze, pot in cilj sprave v narodu
Teharska civilna pobuda se je začela oblikovati ob in po spominski svečanosti oktobra 2014 z nagovorom: Teharje kraj genocida in katarze.
Spominski park Teharje, ki je od junija 2014 z odlokom ministrstva spomenik državnega pomena, je potrebno dokončati v muzej genocida in katarze, da bo služil spravnemu smislu nikoli več tega. Tako bo lahko vzgojna ustanova za oblikovanje miru in sožitja človeških različnosti, skozi sočutje in resnico do krivic in trpljenja ljudi.
Pobudniki so se začeli zbirati vsako prvo soboto v mesecu pri spravnem bogoslužju, ki ga je vpeljal teharski župnik g. Miha Herman. To je lepa priložnost, da se z božjo pomočjo trudijo za ureditev tega veličastnega in lepega spomenika v muzej genocida in katarze, ker je to edino smiselna aktivnost za trajnostno narodno sožitje.
Mesec maj je začetek spominjanja ko se je pred 70. leti začel eksodus naroda pred komunisti in po zli usodi vračanje domobrancev v roke boljševikov. Začela so se polniti zbirna taborišča (Teharje, Škofovi zavodi v Šentvidu …), kjer so pred poboji brez sodbe maltretirali vse ljudi, ki niso bili za boljševiško vladavino.
V ta spomin so se civilni pobudniki za Teharje, muzej genocida in katarze zbrali na prvem posvetu za ureditev spominskega parka, ki že 10 let nosi veličasten in simbolno ter duhovno bogat spomenik. V mesecu marcu so po Sloveniji bile okrogle mize o problemu sprave, toda o tem unikatnem in umetniškem spomeniku ni bilo besede.
Zbrani na posvetu so si ogledali umetniško monografijo o tem spomeniku iz leta 2004, tekst zanjo je prispeval p. prof. Edvard Kovač, oblikoval pa avtor spomenika akad. arh. Marko Mušič. Ugotovili so, da v zasnovi obstajajo elementi pietetnega muzeja na dejanski holokavst od vhodne recepcije, informativne »barake« do vrta vrnjenih imen – pokopališče z grobnicami in kenotafi z morišč vrnjenih človeških ostankov. Dodati je v stilu oblikovane povedne panoje o pomenu in smislu muzejskega parka spomina.
Zbrani so se čudili, da se tako veličasten spomenik že 10 let zanemarja, ob tem pa se išče rešitev v novem relativističnem spomeniku, ki nima simbola za resnico in sočutje, ki bi ju naj spodbujal in opominjal na ‘zlo, ki se naj ne ponovi.
Ob dejstvu, da je odločeno, da je teharski spomenik državnega pomena, je sramota da ni končan in za oblast te države diskreditacija in upravna neverodostojnost, ko išče drugo rešitev, ki nima vrednotnega pomena. Vsi pristojni deležniki v tem procesu bi morali stopiti skupaj in smiselno doreči vse postopke za dostojno ureditev vsega, v resnici in sočutju od pokopa do sprave, ki pomeni vrnitev dobrega imena in priznanje resnice.
Zbrani soglašajo, da se Teharski park spomina postopno uredi v muzej genocida in katarze, kar bo dostojanstven spomin na mučence in ponos živim, ki so prestopili prag sovraštva in po poti sočutja in resnice potrjujejo, da so za mir in spoštovanje med ljudmi.
Zgoditi se mora tisto, kar je napovedal pokojni gospod Ciril Turk v Teharski legiji:
»Naj pesem gozda le šumi, naj val jezera se solzi, nebo naj priča tisti dan, ko Kajn priznal je greh skesan. Tedaj se legija zbudi, vstajenja dan ji zažari. In mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko!«
V imenu CP Teharje, muzej genocida in katarze: Franc Zabukošek
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
