Vladi naklonjeni mediji nas tolažijo, da je s sprejetjem strategije upravljanja državnega premoženja minila nevarnost razprodaje »naše« lastnine. Odlično, rešili so problem, ki ga sploh ni bilo. Pokazalo pa se je tudi, kako se je navada potvarjanja pomena besed ohranila iz komunističnih časov.
Ko gre za državno lastnino ali skupno lastnino, smo imeli v Sloveniji le dve razprodaji: razprodajo stanovanj v začetku tranzicije in razprodajo delnic v gospodarskih družbah za zaposlene in bivše zaposlene ob začetku lastninskega preoblikovanja podjetij.
Razprodaja pomeni, da se dobrina prodaja v časovno znatno omejenem obdobju in po ceni, ki je mnogo nižja od običajne. Pri prodaji deležev 15 podjetij s seznama vlade Alenke Bratušek, ki je nastal pred dvema letoma, in pri prodaji deležev podjetij, ki so pristala v portfelju slabe banke in državnih bank, ni opaziti nobene naglice ali zavezujoče časovne omejitve.
Vsi potencialni kupci vedo, da je čim višja ponujena cena ključ do uspešnega nakupa. Če kupec ni pripravljen plačati cene, ki si jo je omislil prodajalec, to še ne pomeni, da gre za razprodajo. Z deleži podjetij trgujejo po vsem svetu na borzah in zunaj borz in ni težko najti transakcije, ki bi bila primerljiva prodajni vrednosti slovenske družinske srebrnine.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
