Zmagoslavje in umiranje v moskovski bolnici
Spletni Časnik

Sreda, 29. April 2015 ob 10:06

Odpri galerijo

12. april 1961, ta dan pred 54 leti je ves svet presenečeno prebiral poročilo sovjetske tiskovne agencije Tass, ki je oznanila “veliko zmago sovjetske znanosti in celotnega socialističnega sistema”.

Prvi človek Jurij Gagarin je poletel v vesolje, obkrožil Zemljo in se srečno vrnil. Novica je bila seveda objavljena šele po potrditvi, da je s prvim kozmonavtom vse v redu. Če bi šlo kaj narobe, bi Tass molčal in ruski človek bi morda slišal le za kaka “zlohotna ugibanja iz krogov zahodnega imperializma”.

Zmagoslavna prvomajska parada na Rdečem trgu. Zadovoljni Nikita Hruščev se je z vsemi člani politbiroja smehljal z Leninovega mavzoleja. Sovjetska država in njeni znanstveniki so prehiteli kapitalistično Ameriko, ki naj bi vse bolj zaostajala. Mladi Gagarin, pilot lovskih letal, je stal v družbi politične elite na mavzoleju in dajal vtis idealnega sovjetskega človeka, zdravega, optimističnega in zazrtega v svetlo prihodnost komunizma, ki se že kaže na obzorju zgodovine. “Komunizem koraka po planetu” je pisalo na ogromnih panojih po vsej SZ vsa leta do njenega neslavnega konca.

V jugoslovanskih in tudi slovenskih medijih sta bila navdušenje in slava sovjetski znanosti nič manj vznesena kot v satelitskih državah moskovske orbite. Zares, ljudje so lahko občudovali prednost vodilne komunistične države pred “propadajočim Zahodom” z Ameriko na čelu.

Tam gori v vesolju Gagarin ni videl nobenega angela ali Boga. Tako naj bi ta izbrani pilot lovskih letal izjavil po vrnitvi na zemljo. Te besede naj bi izrekel sam Hruščev, saj se je hvalil, da je z vero konec in da bo čez deset let na televiziji pokazal poslednjega duhovnika. Pozneje so jih pripisali Gagarinu.

Sodobni ruski poznavalci tedanjih razmer opozarjajo, da je bil to čas najhujših preganjanj ruske Cerkve. Stalin je namreč med vojno iz taktičnih razlogov dovolil več verske svobode, iz Gulaga so bili izpuščeni mnogi škofje in duhovniki in veliko cerkva so spet odprli za bogoslužje.

V času Hruščeva pa se je na tem področju spet vse zavrtelo nazaj. Hruščev, ki sicer velja za človeka otoplitve v stikih z Zahodom, je namreč po povojnem premoru v zatiranju vere, z vso krutostjo zapiral še preostale delujoče cerkve in redke samostane. Tako je bil npr. prav istega leta, kot je poletel Gagarin, zaprt slavni samostan Pečerskaja lavra v Kijevu, ki je danes spet odprt in je znan po vsem svetu.

V tem kontekstu bi bila taka izjava povsem pričakovana v boju z “mračnimi ostanki religije”.

V Gagarinovi knjigi, ki je bila napisana v propagandne namene: “Pot v kozmos. Zapiski letalca kozmonavta ZSSR” v poglavju “Življenje za domovino” beremo tudi: “Polet človeka v vesolje je prinesel uničujoč udarec za cerkvene ljudi. V potokih pisem, ki sem jih prejemal sem z zadovoljstvom bral priznanja, v katerih se verniki pod vtisom dosežkov znanosti odrekajo bogu. Soglašajo s tem, da boga ni in vse povezano s tem je izmišljotina”.

Ko pa v zadnjih letih prebiramo najrazličnejše vire in pričevanja, pa te Gagarinove domnevne izjave postajajo vprašljive. Njegovi prijatelji, sodelavci ter celo njegova hči zatrjujejo, da je bil veren človek, čeprav javno o tem skoraj ni govoril.

Ko je bil v Kremlju njemu na čast prirejen slovesen sprejem, kamor je bil povabljen ves politični vrh in zaradi vtisa v tujini tudi moskovski patriarh Aleksej, je prišlo za tiste čase do skrajno nenavadnega dogodka. K patriarhu je pristopila skromna ženica in ga po pravoslavni navadi prosila, naj jo blagoslovi. Ta žena je bila Gagarinova mati. Vsi prisotni so obnemeli ob tem nezaslišanem prizoru. Dogodek seveda ni bil nikoli objavljen ali posnet, toda njej se ni zgodilo nič, saj režim proti njej ni mogel ukrepati.

Tri leta zatem so Hruščeva vrgli z oblasti, Gagarin pa je kmalu umrl v letalski nesreči, ko je pilotiral testno vojaško letalo.

Kako pa je danes v Bajkonuru, kraju, od koder je poletel Gagarin in od koder izstreljujejo vesoljske ladje?
Nedaleč od kozmodroma stoji cerkev, posvečena sv. Juriju, od leta 1999 blagoslavljajo vse rakete pred izstrelitvijo, od leta 2000 dalje pa tudi vse kozmonavte pred poletom v vesolje.

Pred nekaj leti pa sem se podpisani udeležil nekega mednarodnega srečanja v mestu Samari ob Volgi. Gostitelji so mi dali na voljo avto s šoferjem, ki me je bil pripravljen peljati kamorkoli po širši okolici. Izkazalo se je, da je bil šofer izobraženec, ki je ob tej priložnosti prevzel še gostoljubno dolžnost prevažanja gostov.

Odpeljala sva se preko kilometer široke Volge v mesto Engels, ki leži na drugi strani reke, mesto, ki je bilo izpraznjeno v času velike selitve povolških Nemcev leta 1941-1942. Ti so tam živeli že od 18. stoletja, a jih je Stalin zaradi domnevnih simpatij s Hitlerjem izselil v vzhodna prostranstva. Vsa nemška imena krajev so spremenili v ruska, le Engels je zaradi enega od očetov komunizma ostal nedotaknjen do današnjega dne.

Moj vodnik je bil zgovoren mož, želel se je pogovarjati o temah, ki jih v kaki drugi deželi na Zahodu ne bi slišal. Mene kot “zahodnjaka” je spraševal o teorijah kreacionizma in evolucionizma; v zvezi s Svetim pismom, ki ga je očitno prebiral, se mu je porajalo cela vrsta eksistencialnih vprašanj. Razumljivo, da mu za pretekli sistem ni bilo žal, bil je razmišljujoč človek s treznim pogledom na svet.

Zapustila sva Engels in se odpeljala kakih trideset kilometrov vzdolž Volge proti mestu, kjer je pristal Jurij Gagarin. Tam je zdaj sredi polja zasajen nekakšen park z visokimi drevesi , v sredi na vzpetini pa je obelisk v obliki rakete. Obiskovalcev ni bilo videti.

In spet sem poslušal pripoved, ki je prihajala iz tega okolja. Vesoljska ladja naj bi po načrtu pristala nekaj sto kilometrov vzhodno od tega mesta v kazahstanskih stepah. Zato v tem območju ni bilo nobenih priprav za vesoljski pristanek.

A prišlo je do napake. Zatajila je avtomatika na vesoljski ladji in Gagarina je zaneslo daleč stran od predvidenega mesta pristanka. Zanimivo je, da je pristal prav blizu Samare, kjer se je kot mladenič šolal in začenjal svojo pot v letalstvo.

Neka starejša žena in hčer sta delali na polju (na kolhozu) in kar naenkrat zagledali na nebu veliko padalo, ki se je spuščalo proti njima. V paniki sta menda celo pomislili, da se je začel jedrski spopad z Ameriko ali kaj podobnega. Tako se je Gagarin znašel na zemlji sredi kolhoznikov. Telefonskih zvez ni bilo, avtomobilov tudi ne. Kaj storiti? Naložili so ga na traktor in počasi vozili proti mestu Saratovu. Trajalo je nekaj ur preden se je vesoljski center in z njim tudi Kremelj oddahnil, saj so bili v popolni negotovosti, kje in kako se je vse skupaj končalo.

Moj sogovornik je med vrsticami povedal, da je vrhunska znanost in tehnika eno, drugo pa je vsakdanje življenje. Ta je takrat živel v razmerah, kakršne si v “normalnem” svetu težko predstavljamo.

In danes? Še vedno so tam okoli lesene hiše, razdrapana asfaltna cesta in nekakšna provincialna puščoba, prav malo drugačna od sovjetskih časov. A vendar je tu tudi velika in bistvena razlika: v pogovoru z menoj, tujcem, se je domačin ̶ in ni bil edini ̶ lahko sproščeno pogovarjal tudi o stvareh, ki so bile še v nedavni preteklosti prepovedane teme, še posebej za pogovore s tujci.

Umiranje v elitni moskovski bolnici

V tistih dneh, ko je Kremelj slavil Gagarinov podvig, se je v moskovski centralni bolnici MVD (za funkcionarje ministrstva za notranje zadeve) ZSSR odigrala neka povsem drugačna drama.

Pomladnega dne 14. aprila 1957, leto pred tem, ko Nikita Hruščev začenja še ostrejši odnos do Cerkve, dva dneva po Gagarinovem poletu, se v Moskvi pred vhodom v elitno bolnico odvija neverjeten prizor. Tja je pripeljal črn avtomobil, iz njega je izstopil patriarh ruske pravoslavne Cerkve Aleksej I. (Simanski).

Patriarha odpeljejo k pacientu, katerega diagnoza je rak želodca z metastazami po vsem telesu. Zdravniki izjavljajo, da je operacija nemogoča, rešitve ni.

Umirajočemu je ime Evgenij Aleksandrovič Tučkov. Sam je izrazil željo, da bi se srečal z Aleksejem. Oba sta že stara znanca iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. V tistih časih sta se srečevala v povsem drugačnih vlogah: Tučkov kot “vodilni rabelj”, glavni organizator preganjanj Ruske Cerkve in mladi škof Aleksej, ki je imel za seboj že prvo aretacijo in malo pozneje nekajletno izgnanstvo v Kazahstanu.

Tokrat je bil položaj povsem drugačen, njegova svetost Sergej Vladimirovič Simanski je bil že 12 let patriarh Moskve in vse Rusije, pred njim pa je na smrtni postelji ležal njegov nekdanji preganjalec in ga prosil za spoved.

Aleksej je ostal pri njem nekaj ur. Žena Tučkova, bojevita ateistka do konca življenja, ki so jo prav tako poklicali v bolnico, je zmedeno in polna nerazumevanja čakala v preddverju. To je bil zanjo šok, kakor tudi za zdravnike. Nikoli ne bomo zvedeli, kaj sta se v tistih štirih pogovarjala patriarh in človek, ki je v prvih desetletjih vodil strahotna preganjanja ruske Cerkve.

Na desetine škofov, metropolitov, menihov in na tisoče duhovnikov je poslal v smrt ali v taborišča smrti. Milijonom vernikom so zaprli cerkve in jih izpostavljali zasmehovanju, če niso izginili v izgnanstvu nekje za polarnim krogom v sibirski tajgi.

Tučkov je bil načelnik VI. uprave OGPU (politična policija)1, katere glavna naloga je bila doseči razkol znotraj Cerkve in jo tako počasi uničevati. In v tem je Tučkov, imenovan v cerkvenih krogih tudi “rdeči igumen”, vsaj deloma uspeval. Vodil je neskončna zasliševanja cerkvenih hierarhov.

Bil je neizobražen, sirota brez staršev, dokončal je le štiriletno župnijsko šolo, a je Cerkev in njen nauk dobro preštudiral in za razliko od drugih boljševikov, ni uporabljal vulgarnega jezika. Prav zaradi njegovega izjemnega poznavanja je bil še bolj nevaren v svojih zahtevah, ki naj bi končno pripeljale do razkola.2

Po drugi strani pa je zanimivo, da je živel s svojo starejšo sestro Anastazijo kar v nekem ženskem samostanu, kjer je redovnicam celo pomagal in jih preko globoko verne sestre obveščal, kje in kdaj bo vodil liturgijo patriarh Tihon. In Tihona je osebno zasliševal!

Kontroverzna osebnost, eden vodilnih v organizaciji, ki je poslala v smrt milijone nedolžnih, je uspel preživeti stalinske čistke in dočakal 65 let (spokorjen?) v udobnem moskovskem stanovanju.

Pozabljen v širši ruski javnosti ostaja Tučkov ena ključnih, a zagonetnih osebnosti v zgodovini Ruske cerkve 20. stoletja. Na podmoskovski dači je kot upokojenec vnukom pogosto govoril: “Imam se česa spominjati”.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v Slovenskem času.

  1. OGPU – Объединенное Государственное Политическое Управление (Združena državna politična uprava), po l. 1934 znotraj NKVD. 
  2. V tem je precejšna podobnost s pritiski na slovensko Cerkev v povojnem obdobju. 

Sorodni Prispevki:

  • Ob obletnici poleta prvega človeka v vesolje 12. april 1961 - ta dan pred 53 leti je ves svet presenečeno prebiral poročilo sovjetske tiskovne agencije Tass, ki je oznanila "veliko zmago sovjetske...
  • V vesolju ni videl Boga! Ruski častnik, vojaški pilot, novinar, kozmonavt in heroj Sovjetske zveze Jurij Aleksejevič Gagarin naj bi, ko je zapuščal Zemljino ozračje rekel:«Hodil sem po vesolju, a...
  • Izumitelj Mihail Kalašnikov – kristjan V ruskem tisku so se te dni na široko razpisali o spreobrnjenju nedavno umrlega znamenitega ruskega izumitelja še bolj znamenite avtomatske puške (brzostrelke AK-47). Izum sega...
  • Od Marxa do stalinizma Stalinu je totalitarni nadzor nad sovjetsko partijo in mednarodnim komunističnim gibanjem omogočal, da je igral zapleteno globalno igro, v kateri se je predstavljal kot branilec...

Zmagoslavje in umiranje v moskovski bolnici - Časnik

Kontroverzna osebnost, eden vodilnih v organizaciji, ki je poslala v smrt milijone nedolžnih, je uspel preživeti stalinske čistke in dočakal 65 let (spokorjen?) v udobnem moskovskem stanovanju. Pozabljen v širši ruski javnosti ostaja Tučkov ena ključnih, a zagonetnih osebnosti v zgodovini Ruske cerkve 20. stoletja. Na podmoskovski dači je kot upokojenec vnukom pogosto govoril:

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 14. Sep 2022 at 07:08

17061 ogledov

Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba
Če bo prenos pogreba v živo tudi prihodnji ponedeljek, bi iskreno želel od vodstva RTVS, da za komentiranje izbere najbolj kompetentne komentatorje, ki vejo, kaj je kultura, kaj slovesnost trenutka, kaj žalost ob slovesu od ljubljene osebe, in ki bodo to znali tudi primerno – zadržano, le kadar je treba in s potrebno pieteto – komentirati. The post Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba appeared first on Časnik.

Tue, 13. Sep 2022 at 07:00

17014 ogledov

Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. The post Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah appeared first on Časnik.

Mon, 12. Sep 2022 at 06:26

17075 ogledov

Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. The post Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:29

16450 ogledov

Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. The post Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:08

16410 ogledov

Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša
Za oblikovanje skupnosti je najprej pomembno, da smo pripravljeni poslušati drugega in stopiti z njim v dialog. Vemo, kako težko otroci počakajo, da nekdo v skupini konča svojo misel, saj bi radi takoj povedali svoj pogled. The post Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša appeared first on Časnik.

Sat, 10. Sep 2022 at 10:13

16351 ogledov

Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji
Kar nekaj Slovencev je, ki imajo še danes več kot odlične spomine tako na sedanjega kralja Karla III. kot na njegovo pravkar umrlo mamo, kraljico Elizabeto II. Naj počiva v miru! The post Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji appeared first on Časnik.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Zmagoslavje in umiranje v moskovski bolnici