Komunizem se je tako dolgo obdržal na oblasti zaradi nenapisanega dogovora med vladajočimi in podložniki
Vatikanski časnik Osservatore Romano je v začetku aprila objavil prispevek češkega duhovnika in misleca, dobitnika odmevne Templetonove nagrade za leto 2014, Tomaša Halika. Avtor z zanj značilno govorico razkriva, zakaj se je komunistični totalitarizem tako dolgo obdržal na oblasti, in tako nastavlja ogledalo tudi slovenskim razmeram.
»Strah se plazi po Evropi, strah komunizma!« sta v revolucionarnem letu 1848 pisala Marx in Engels. K sreči je fantom nehal krožiti gor in dol po Evropi v čudovitem letu 1989.
Pol stoletja komunistične prevlade v Srednji Evropi lahko razdelimo na dva dela. Prvi zajema prisilno sovjetizacijo držav takoj po drugi svetovni vojni, drugi se je začel po ljudski vstaji proti stalinističnim režimom: leta 1953 upor v Nemški demokratični republiki, leta 1956 madžarska revolucija in zmaga Gomulkovega »narodnega komunizma« na Poljskem, ki je nakazovala uveljavljanje etatistične birokracije v socialističnih režimih in se leta 1968, ko so armade petih držav Varšavskega pakta zasedle Češkoslovaško, končala z zadušitvijo praške pomladi.
Tretjo fazo je zaznamovala splošna stagnacija v vsem sovjetskem bloku pod Brežnjevom. Končala se je leta 1980 z ustanovitvijo sindikata Solidarnost na Poljskem. Četrto fazo pomeni poskus Gorbačova v drugi polovici osemdesetih, da bi liberaliziral sovjetski režim z uvedbo perestrojke. Končala se je ob koncu leta 1989 s političnimi pretresi v Srednji in Vzhodni Evropi ter z razpadom Sovjetske zveze.
Najhujši pogrom so cerkve doživljale do konca leta 1956, ko se je revolucionarno nasilje petdesetih let izpelo in se je komunizem z leti poredil, evforijo enega dela družbe in strah ter bes drugega dela pa je zamenjala splošna naveličanost. Po letu 1968 se je komunistična ideologija v večini komunističnih držav prelevila v svojevrstno državno vero – zanimivo pa je, da verjel ni nihče, niti njeni najvišji duhovniki ne. Niti velika večina komunističnih funkcionarjev ni več verjela v komunizem, saj so se v glavnem preprosto prelevili v cinične aparatčike. Na Vzhodu je bilo dosti manj prepričanih marksistov kot na Zahodu; v komunističnih državah je marksizem umrl veliko pred padcem komunizma.
Marksizem je bil neke vrste krščanska herezija. Chesterton je herezijo razložil z izrazom »podivjana vera«; delec resnice, ki se je na silo iztrgal iz konteksta, se razširil in dosegel strahotne razsežnosti. Marksizem je na glavo obrnjena krščanska eshatologija v prostoru in času tuzemske prihodnosti, načrtovana in izpeljana z revolucionarnimi posegi v zgodovino.
Komunisti so pričakovali, da bodo temeljne gospodarske spremembe, kot je odprava zasebne lastnine in proizvajalnih sredstev v korist družbene, samodejno prinesle spremembe v kulturni in duhovni »nadgradnji« ter rodile »novega socialističnega človeka«. Marksistična ideologija je predvidevala, da bo religija samodejno izumrla v tistem trenutku, ko se bodo spremenile družbene razmere.
A ko so začeli izvajati poskus podružbljanja produkcijskih procesov, se revolucija nadgradnje ni uresničila. Krščanstvo v Sovjetski zvezi in pozneje v njenih satelitih ni hotelo umreti. Komunistično nasilje proti cerkvam in vernikom je v praksi dokazovalo propad njihove teorije. Niti nasilje jim ni pomagalo. Po padcu komunizma so nekateri predstavniki liberalne ekonomije – mnogi med njimi nekdanji komunisti – podedovali od marksizma primitivni ekonomski determinizem in ga širili na novih področjih.
Indijanci so pred koncem selitve prosili za postanek, rekoč: »Naša telesa so morda prišla blizu cilja, naše duše pa so še vedno v starem domovanju. Počakati moramo na naše duše.« Teh besed se spomnim, ko imam opraviti s pomanjkljivostmi obnovljenih demokracij v Srednji in Vzhodni Evropi. Počakati moramo na naše duše. Ko so Solženicina vprašali, kaj bo prišlo po komunizmu, je odgovoril: »Dolgo, zelo dolgo obdobje okrevanja.«
V Vzhodni Evropi se veliko govori o tem, da je treba »popuščati komunistični preteklosti« – in, seveda, da je treba to pomembno nalogo še uresničiti. Obsodba komunizma ni preprosto vprašanje, kako pripeljati na sodišče kakšnega komunističnega kriminalca ali se v besedah distancirati od nekdanjega režima in njegove ideologije. Nasprotno, to pomeni odkriti »antropološke korenine totalitarizma« in vedenjske vzorce ter značajske poteze ljudi, ki so omogočili, da je totalitarni režim tako dolgo preživel.
Prepričan sem, da se ni komunizem tako dolgo obdržal na oblasti zaradi vere v ideologijo, še manj z vojsko in policijo, obdržal se je zaradi nenapisanega dogovora med vladajočimi in podložniki: če se podložniki ne bodo vtikali v javno življenje, če se bodo držali pravil igre, režim ne bo preveč posegal v njihovo zasebnost. Ubogljivim državljanom bo država zagotavljala določeno stopnjo socialne varnosti in pogledala skozi prste pri marsičem – pri nizki delovni morali, pri majhnih vsakdanjih prekrških zoper »ljudsko premoženje« in tako naprej. Ta tajni »družbeni dogovor« je izoblikoval čudno vrsto človeških bitij, ki sta jih ruski pisatelj Aleksander Žinovjov in poljski filozof p. Tischner poimenovala homo sovieticus: to so ljudje brez pobude, ustvarjalnosti in odgovornosti.
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
