Ko bo Slovenija osvobojena nekaterih medijev, novinarjev in urednikov, ki počasi, vendar z veliko gotovostjo peljejo te medije v samouničenje, bomo lahko v tej deželi bolj sproščeno zaživeli

Nedavno sem si zaslužil eno celo stran v enem od slovenskih tednikov, katerega imena ne bi zapisal, ker preveč onesnažuje okolje. Gre za zapis o liku in delu avtorja teh vrstic, priložena je fotografija, na kateri sta še Janez Janša in Milan Zver, lepo v sosledju beremo nizanje laži in izmišljotin, potegnjenih s spleta ali od kje drugje, vse skupaj pa je zavito ter servirano kot ena velika laž. V Sloveniji se je uveljavil nov novinarski žanr, ki ga takrat, ko sem sam študiral novinarstvo, ni bilo v učnih načrtih, sedaj pa ga v slovenskem medijskem prostoru promovirajo nekateri novinarski iztrebki vseh generacij. Tiste starejše, pri katerih je še mogoče zaslediti udbovske prstne odtise, in mlajše, ki imajo mentorje v tej moralno pohabljeni novinarski tovarišiji. Mnogi novinarji danes ne obvladujejo osnovnih novinarskih žanrov, kot so vest, poročilo ali komentar, obvladajo pa novodobni žanr, to je »svinjanje in diskreditacija«, ki ima prav tako svojo strukturo in prepoznavne značilnosti.

Predolgo sem že na svetu, da ne bi vedel, kako nastanejo nekateri novinarski prispevki. Tisti naročeni. V preteklih zapisih na tem portalu sem se očitno zameril nekaterim ljudem na oblasti, ki jim pač tu in tam s kritično distanco pogledam pod prste, in zato so poslali sporočilo ter opozorilo kar po medijski kanalizaciji. Predolgo sem že na svetu in preveč sem v življenju že dal skozi, da bi se prestrašil udbovskih žurnalistično-političnih prijemov, in še vedno imam toliko energije, da sem se pripravljen boriti. Tako ali drugače. V svoji novinarski karieri sem najprej okusil poskus likvidacije, temu je sledilo obdobje diskreditacije, ki pa še kar traja, in človek se navadi vsega hudega.

Nekaj malega vem tudi o novinarstvu in politiki. Matrica navezave dela slovenskih novinarjev in medijev s politiko je vidna že s Šmarne gore, in tudi slepi bi to spregledali. Med novinarstvom in politiko bi na nek način moral biti razmeroma sovražen odnos ali vsaj odnos distance. Politika in politiki medijev in novinarjev naj ne bi marali, ker bi morali biti psi čuvaji, ki tudi ugriznejo, ali četrta veja oblasti, ki nadzira vse preostale, skratka družbeni podsistem, ki gleda politiki pod prste, raziskuje in razkriva nepravilnosti politikov, njihove sumljive rabote, prepisovanje nalog in plagiate. Po osnovnem izročili bi morali biti mediji za politike in politiko neprijetni, razen takrat, ko jih poveličujejo in častijo, ali ko so novinarji na plačilnem spisku politike. Ta antagonizem mediji-politika ni absoluten, saj eni potrebujejo druge. Politiki sporočajo svoje ideje in zamisli svojim volivcem prek množičnih medijev, mediji in novinarji imajo v politikih svoje vire informacij ter osnove za zgodbe. Brez medijev so politiki nič, vendar tudi mediji rabijo politike in politiko, da v medijski konkurenci lahko preživijo.

V slovenskem prostoru pa gre velikokrat za ogabno kohabitacijo politike in medijev, ko politika prek svojih medijev in novinarjev uničuje političnega nasprotnika ali nezaželeno osebo nasploh.

Več lahko preberete na Slomedia.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.