Po šoku, ki ga je skoraj vsem (tudi na desni, ne le na levi!) povzročila njim nerazumljivo soglasna odločitev ustavnih sodnikov v zadevi Patria, mediji in politiki razširjajo – upam, da le zaradi nerazumevanja, ne namenoma – dve veliki zmoti. Skušajmo ju takoj odstraniti.
Prva: da je zadeva Patria zdaj samo vrnjena na začetek in da zaradi grozečega zastaranja dokončne sodne razjasnitve sploh ne bo dočakala. Ravno nasprotno: v pravnem pogledu je vse dileme ustavno sodišče že do kraja razjasnilo – le za postavitev formalne pike na i je, če spoštujemo ustavno razdelitev pristojnosti med ustavnim in rednimi sodišči, zdaj res pristojno prvostopno sodišče. S tem, da bi jo (s hitro uresničitvijo odločbe ustavnega sodišča) tudi res postavilo, bi redno sodstvo, kot je že včeraj poudaril dr. Lovro Šturm, vsaj za silo začelo popravljati hude napake, ki jih je v tej zadevi doslej zagrešilo (na vseh treh stopnjah sojenja) – in odločitev je lahko samo ena: zavrnitev obtožbe in posledično oprostitev vseh treh obtožencev. Če sodišče tega ne bo naredilo, bo s tem povzročilo samo še nadaljnjo erozijo ugleda rednega sodstva – vsebinsko je pa (pravno) vse jasno že zdaj. Če pred sodiščem očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano, veljajo obtoženci za nedolžne in pika – pa naj si laična javnost o tem, kako je bilo v resnici, misli karkoli. Sodišča seveda nikomur ne morejo ukazati, kaj si sme o obtožencih pri sebi misliti – če bo kljub oprostitvi obtožencem javno očital, da so zagrešili korupcijo, katere so bili oproščeni, utegne pa sam zagrešiti kaznivo dejanje.
In druga velika zmota – ali zavestno zavajanje: da to ni zmaga prava nad politiko, ampak rezultat politične pristranskosti ustavnega sodišča. Pri sedanji soglasni odločitvi – in njeni strokovno vrhunski utemeljitvi – je to naravnost smešna trditev. Ko je bil pred meseci, pri prvem odločanju, rezultat še 6 : 3 v Janševo škodo, so se ustavnopravni ignoranti zgražali nad tremi ustavnimi sodniki, ki so hoteli vsebinsko dokončno razsoditi že takrat. Če bi jim kolegi pritegnili že takrat, bi zlasti vrhovnemu sodišču prihranili sedanjo blamažo, ko so pa morali kar vsi ustavni sodniki soglasno razveljaviti njihovo sodbo.Takrat so jim (očitno preveč) zaupali, da bodo kos nalogi, ki je bila pred njimi – ko se je izkazalo nasprotno, je (logično) lahko sledila samo še soglasna ugotovitev hudih kršitev. Skrajno neodgovorne trditve poslancev Mesca in Möderndorferja o pristranskem ustavnem sodišču, o “oslovski sodbi” itd., jasno pričajo o stopnji njune pravne in politične (ne)kulture – medijsko in politično tretiranje takih skrajno žaljivih izjav kot nečesa politično normalnega in pravno dopustnega pa je pravzaprav še mnogo hujši simptom stanja pri nas.
A dodati moram še nekaj tretjega, o poskusih politične zlorabe teh hudih napak pravosodja za prikazovanje, da je šlo za “politični proces” proti Janši, za namerne zlorabe pravosodja ipd. Šlo je za “oranje ledine” pri korupcijskih procesih – in to v primeru, ki je bil od “običajnih” še trikrat bolj zapleten in zavozlan. Sposobnost akterjev za nadaljevanje njihovega dela v pravosodju presojajmo po njihovi pripravljenosti in sposobnosti napake spoznati in odpraviti – ne po tem, da so jih enkrat zagrešili. Le odstop predsednika Vrhovnega sodišča se mi zdi – že kot simbolična gesta – neizbežen.
Vir: Reporter.
