Pričujoči zapis ni poročilo s pogovornega večera Foruma za dialog med vero in kulturo pod naslovom Odnos družbe do revolucionarnega nasilja in narodna sprava, na katerem so ob moderaciji Jana Peršiča sodelovali Alenka Puhar, dr. Rok Svetlič, dr. Tadej Troha in dr. Ali Žerdin. Za objektivno sliko o dogodku je spodaj na voljo videoposnetek dogodka. Razprava je po osebnem mnenju spet le odprla brezno našega odnosa do revolucionarnega nasilja in narodne sprave, pri čemer je prav ta odnos pogosto sekundarna viktimizacija žrtev (pogosto tudi razuma) in lekcija o tem, kako se kaj malo naučimo iz zgodovine – še posebej če se nočemo. Je pa hkrati pogovor tudi lekcija o izhodiščnih točkah dialoga in njegovih deležnikov.
Najmanj dva udeleženca razprave in najmanj ena oseba iz publike so se na razpravi počutili neprijetno, med gosti sta to dala vedeti Tadej Troha in Ali Žerdin. Prvi je izrazil svojo »neverjetno živčnost« zaradi udeležbe na dogodku, pri čemer razlogov ni pojasnil, živčnost pa je ostala do konca. Zmotila ga je že uvodna šala na račun Mladine (»Nekatere stvari so bile v socializmu res boljše. Na primer tednik Mladina.«), poskušal pa je publiki razložiti Žižkovo šalo o tem, da bi morali nasprotnike Sirize poslati v gulag. Prav tako se mu je zdel neprimeren termin ‘tako imenovana osvoboditev’, ki ga uporabi ga. Alenka Puhar, ker je »pač osvoboditev bila«.
Troha dvomi, da so ljudje, ki se ukvarjajo z arheološkim izkopavanjem posmrtnih ostankov oseb žrtev revolucionarnega nasilja, zares zgroženi ob teh odkritjih. Prav tako misli, da je strah med ljudmi, ki jih hromi, da bi povedali več o teh dogodkih in storilcih, stvar »lokalnih skupnosti«. Za Troho je bila spravna slovesnost leta 1990 v Kočevskem Rogu izraz edinega možnega načina, da »spravo javno dosežemo, to da jo prevedemo v enkratno dejanje. V tem dejanju pokažemo pieteto, nemoč, bolečino in od tukaj naprej pustimo in vidimo, kako to dejanje učinkuje.« Na vprašanje o preseganju nevednosti o medvojnem revolucionarnem nasilju (ki je za Troho del običajnih vojnih razmer) pa odgovori, da bi moral to temo pokrivati Študijski center za narodno spravo. Vse jasno, mar ne?
Ali Žerdin je prav tako izrazil nekaj občutkov nelagodnosti glede razprave, pri čemer je izpostavil tudi to, da se sam z nekaterimi vprašanji, kot je vprašanje neenakovredne obravnave nacističnih in stalinističnih žrtev, v svoji dolgoletni karieri ni ukvarjal. Pri tem vprašanju Troha spregovori v imenu večine, ki »čuti«, da je med Hitlerjem in Stalinom razlika in da je šlo pri Auschwitzu za popolno izničenje, medtem pa pri gulagih za »politično prekvasenje«. Ali Žerdin prispeva nekaj osebnih spominov in nekaj splošno znanih dejstev, med razloge za medijsko nezanimanje o tej temi pa med pomembnejše našteje prizadevanje medijev za boljšo branost oz. gledanost. Šolski sistem pri tem sicer omeni na koncu.
Bralca za izvajanji Alenke Puhar in Roka Svetliča, ki sta (za razliko od predhodni opisanih gostov) obravnavano temo raziskovala širše in poglobljeno, napotujem na videoposnetek. Zaključek tega razmišljanja gre tako v smeri smiselnosti tovrstnega javnega dialoga, ki smo mu bili priča v atriju ZRC. Res pluralnost pogledov običajno bogati razpravo, vendar lahko aroganten in pokroviteljski odnos pri tako globokih in nezaceljenih temah deluje kot sol na rano. Predvsem pa prispeva k seriji korakov stran od načina reševanja, ki se najprej tiče neposrednih deležnikov ter njihovih svojcev ter neposredno ali posredno vpletenih. Ključne so njihove potrebe ter njihov potencialni dialog ter naša podpora, ne pa od zgoraj ali od strani vsiljeni miselni vzorci ali spomeniki. Potem pridemo na vrsto šele mi vsi, ki smo posredno vpleteni, pa če si to priznamo ali ne.
Produkcija videa: Socialna akademija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
