Prestolonaslednikov zakrpani žep

Nedolgo tega sem prebral, da Charles Philip Arthur George Mountbatten-Windsor nosi stare, prikrojene in zakrpane obleke. Da ne gre za potegavščino ali nagajanje paparacom tega ekstravagantnega princa, dokazuje fotografski arhiv in njegovi javni pozivi ljudem, naj ga posnemajo. Tudi tako se da pomagati okolju: namesto cenene sintetike, ki zastruplja kitajski zrak, svetovna morja in evropska smetišča, kupujte kakovostno domačo robo in jo ponosite do konca. Tako kot Charles, ki je za par čevljev izjavil, da ga bodo zagotovo preživeli, tako dobro so izdelani.

Stvar duha, ne denarnice

To si lahko privošči le Charles in peščica njemu podobnih, boste ugovarjali. Njega, ki ima 19 milijonov funtov letnih prihodkov, oblačijo pregrešno dragi krojači. Več tisočakov vredne obleke je smiselno popravljati. Nasprotno smo mi, ubogi proletarci, obsojeni na ceneno robo.

Pa ni čisto tako. Drži, da se princ od mene razlikuje v prihodkih in v statusu. Na to ne more vplivati, bil je pač rojen v kraljevsko družino. Kljub obsodbi na zlato kletko pa vendarle lahko svobodno odloča o bistvenem: kakšen bo njegov odnos do imetja in statusa, ki ga je prejel. Izbira je preprosta: ali si gospodar ali pa pustiš, da te stvari vladajo nad teboj. To izbiro imamo vsi, ne glede na rod in premoženje.

Vsem svojim slabostim navkljub je Charles primer gospodarja, ki ve, da namen imetja ni v tem, da mu omogoči uživanje in razkazovanje. To počnejo mali ljudje, malomeščani, ki služijo gospodarjem v Nemčiji tako, da kupujejo njihove limunzine.  Ljudje namreč, ki so znotraj prazni, ustvarjajo in vzdržujejo svojo identiteto s pomočjo potrošnje. Taki ljudje ne nosijo stare in zakrpane obleke. Rajši se bodo zadolžili ali prodali svoje poštenje, kot da bi se odrekli zanji modni muhi ali okolici pokazali, da si nečesa ne morejo privoščiti.

Gospodar skrbi za posestvo. Zaveda se, da je zgolj upravljalec in ne lastnik, saj bo za njim prišel njegov otrok in za njim vnuk. Posestvo, ki ga obdeluje, mu omogoča življenje – včasih bolj udobno, drugič manj. Je kot gos, ki nese jajca. Če skrbim zanjo, bom redno dobival jajce za zajtrk. Če jo zakoljem, se bom dva dni mastil, potem pa bom stradal lakoto.

Slovenija – posestvo brez gospodarja

Za Slovence je Cankar rekel, da so hlapci. Mislim, da je s tem hotel povedati, da ne znajo biti gospodarji. Morda nam je ta vloga privzgojena, saj nam je zgodovina povečini dodelila vlogo podrejenih, medtem ko so nam vladali tujci. Zagotovo ni pomagalo sistematično pranje možganov, ki smo mu podvrženi zadnjih sedemdeset let, ko nam politkomisarji vbijajo v glavo, da so gospodarji pijavke, ki jih je potrebno zamoriti. Gospodar nikoli ni pijavka, saj skrbi za posestvo, s čimer prehrani sebe in daje delo ljudem. Pijavke so politkomisarji in tisti hlapci, ki na skrivaj kradejo.

Slovenski volivec se obnaša kot hlapec in ne kot gospodar. Upokojenci želijo svoje jajce in to čim večje. Da gos nima kaj jesti, jih ne briga. Poslanci podržavljajo otroke in družino, ljudje pa nič. Levičarji bi upravljali s posestvom, ne da bi svojo usodo vezali na njegovo usodo. Gospodarjeva usoda je vezana na usodo posestva, lahko mu bo šlo zelo dobro, lahko pa tudi propade. Nasprotno je vladanje v social(istič)ni državi veliko bolj udobno, vzameš gospodarjem in razdeliš med hlapce: delavce, upokojence in državne uslužbence. Seveda na tak način, da nekaj ostane tudi zate. Predvsem pa tako, da bo tvoj stolček ostal trden. Bolj ko bodo hlapci sprti med sabo in si bodo zavidali, bolj boš varen.

Slovenci se vedemo podobno kot Grki in nas verjetno čaka enaka usoda. Vodilni grški politiki in gospodarstveniki so ravnali kot hlapci, ne kot gospodarji. Nosili so obleko po zadnji modi in se vozili v najnovejših nemških avtomobilih. V politiko so se podali z namenom, da čim več iztisnejo iz posestva, ki mu rečemo država. Oni so zdaj na varnem, posestvo je na tem, da propade, njihovi volivci so jezni in lačni.

Navidezni rešitelji se igrajo z realnimi usodami

To je čas za goljufe, ki s prstom pokažejo na neodgovorne politike, na pohlepne posojilodajalce iz tujine in po potrebi na kakšnega grešnega kozla. Večja, ko sta hrup in zmedenost med ljudmi, boljše so njihove možnosti za uspeh. Ampak oni nimajo recepta za rešitev. V trenutku, ko bodo varno sedeli na položajih, se bodo začeli obnašati tako kot njihovi predhodniki. Ali pa ponujajo zdravilo, ki je hujše od bolezni: vsesplošno podržavljenje, ki mu praviloma sledi vsesplošno nazadovanje.

Ko človek analizira ravnanje slovenskih volivcev, pride do ugotovitve, da se ne vedejo kot gospodarji, ampak kot hlapci. Z državo ne delajo kot s posestvom, z dragocenostjo torej, za katero je potrebno skrbeti, ker ti daje kruh in varnost in občasno tudi potico. Nasprotno, kot malopridni hlapci se izogibajo dela in iščejo načine, kako bi se okoristili, kako bi iz nje čim več iztisnili. Taka država ne more obstati.

Kako priti ven iz tega močvirja? Na osebni ravni se moram začeti obnašati kot gospodar. Ne smem dopustiti, da mi drugi narekujejo, kakšen naj bom: ne moda, ne javno mnenje, ne zavist spričo sosedovega uspeha. Gospodar živi v skladu s svojimi zmožnostmi, kupi tisto, kar potrebuje, ne tisto, česar si zaželi.

Na kolektivni ravni je zadeva podobno preprosta. Bodisi nekaj storim za to, da nam bo vsem bolje, bodisi podprem tiste, ki so pokazali, da so dobri gospodarji. Samo taki ljudje, ki so nekaj ustvarili z lastnimi rokami in znanjem, bodo znali skrbeti za državo.

Gospodar sem, ne hlapec!

Koliko takih kandidatov smo podprli v preteklih dveh desetletjih? Ali smo za vsakega politikanta, ki je od otroškega vrtca dalje živel na račun države, izvolili tudi enega sposobnega gospodarja? Če razmerje že ni 1 : 1, je morda vsaj en gospodar na pet politikantov? Ali eden na deset pridobitnežev?

Naš (in grški) problem niso pokvarjenci in nesposobneži na vodilnih položajih. Problem smo mi, ki smo dopustili, da so prišli na položaje. Mi, ki bi državo zgolj molzli, ne pa tudi hranili in zdravili. S kakšno pravico se volivci, ki tako ravnajo, jezijo na politike, ki počnejo enako?

Kadar te torej prime jeza nad nesposobnimi in pokvarjenimi politiki in tajkuni, ko te je strah za jutri, globoko vdihni in se spomni: Slovenija je moja. Politična elita razpolaga s polovico tega, kar ustvarim. Poleg tega se zadolžuje v mojem imenu in na moj račun. Kaj storim za to, da bodo Slovenija, moj denar in prihodnost, v dobrih rokah? Mi je le do tega, da na kratki rok čim več iztisnem iz nje, ali pa delam tako, da bo uspevala na dolgi rok, da bo dajala hrano in varnost mojim otrokom in vnukom?

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Končno pretežno vedro? Zdi se, da je za slovensko katoliško skupnost v zadnjih dveh tednih po razmeroma dolgem obdobju pretežno slabih novic le posijalo nekaj sonca. Imenovanje novega...
• V jeziku in družbi brez očetov in mam Svetovne analize kažejo, da na nekaterih delih našega planeta prebivalstvo  zelo hitro  izumira. Posebej to velja za narode EU, med katerimi je najbolj ranljiva prav...
• Dve Sloveniji, mnoge Slovenije Ideja dveh Slovenij, ki je zadnje čase spet precej v obtoku, je variacija na staro temo. Terminologija se spreminja, toda podoba o usodni razcepljenosti Slovencev...
• Drugačni Sanader Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame...