Eno najlepših voščil, ki sem jih prejel za letošnjo veliko noč, je bila novica prijatelja, ki je imel težave v svojem zakonu. Napisal mi je, da je zanj velika noč to, da sta se začela z ženo spoštljivo pogovarjati. Povsem prav ima. To je bila resnična velika noč. Kajti vstali Jezus se svojim učencem vedno prikaže takrat, ko se začnejo pogovarjati. Nič drugače ni pri slehernem od nas. Naše odrešenje, naše vstajenje, naš korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor. Ker smo – kakor pravi Marko Rupnik – lahko odrešeni samo skupaj. In skupaj smo, ko se pogovarjamo.

Biti velikonočni kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Biti človek dialoga. Z vsemi in vsem, tudi s tistim, s čimer se ne strinjam. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim.

Ta večerja ob mizi je tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže ob tem, ko so se pogovarjali pri večerji. In prikaže se ob vsaki večerji, ko se pogovarjamo. Ko postanemo drug drugemu hrana na mizi.

Če se zavedamo tega, bomo dojeli, kako zelo pomembni so zato naši družinski obedi, naša večerna družinska srečanja. Naše večerje, naše mize. Preveč pomembne, da se ob njih ne bi pogovarjali. Kajti ob njih se hrani naša družina. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, ki nas – vsakega posebej, vsakega zaradi svojih bolečin in svojih želja – vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega večernega srečanja.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – zvečer najti pri naši mizi in ne smemo pustiti, da nas pri tem kaj moti. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo na facebooku in telefonu. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa, kot tistega, ki je pečeno ribo tam, za našo mizo.

Besedilo je homilija na 3. velikonočno nedeljo. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

Sorodni Prispevki:

• Svetopisemske ikone vere in življenj (1. del) 1. ikona: »Glejte, človek« (Jn 5,19) – ikona človeka Ko je Janez Pavel II. leta 1985 obiskal Peru, so mu predstavniki indijanskih plemen vrnili Biblijo,...
• Sinoda o družini – na vprašalnik odgovarja slovenski laik Vprašalnik, s katerim Cerkev v pripravi na sinodo o družini želi zajeti utrip Cerkve v zvezi s tem vprašanjem, so nekatere škofovske konference že objavile...
• Naša smer in naša pot Homilija na peto velikonočno nedeljo. Po beli nedelji nam spet priskoči na pomoč apostol Tomaž, ki se mu tokrat pridružuje še apostol Filip. Brez Tomaževe...
• Sejati, ne glede na vse Homilija na 15. nedeljo med letom Prilika o sejalcu je prva od Matejevih prilik. Jezus jo vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja, kjer sejejo drugače kot...