V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Albert Riu in Marta Ter.
*
V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.
Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.
Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.
Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?
Levica in antifašizem
Začnimo na levici. Vojna na vzhodu Ukrajine je privabila številne komunistične aktiviste iz južnoevropskih dežel, kot sta Francija ali Španija. Med njimi sta med najbolj znanimi, tako v Donbasu kot na tujem, Madridčan Rafael Muñoz Pérez in njegov kolega z imenom Ángel, doma iz Murcie. Prvi je aktivist podmladka španske Združene levice (Izquierda Unida), drugi pa Kolektiva mladih komunistov. Bojevnikom samooklicane Ljudske republike Doneck (LRD) – natančneje, Bataljonu Vostok – sta se pridružila na začetku lanskega poletja, znana pa sta postala po zaslugi posnetkov na youtubu, kjer v polomljeni angleščini predstavljata svoj pogled na konflikt v Donbasu.
Do danes je španskih prostovoljcev, ki so se pridružili upornikom, precej naraslo. Večina se jih je pridružila Brigadi Carlos Palomino, imenovana po mladem madridskem antifašistu, ki ga je leta 2007 pri 16. letih umoril militantni neonacistični aktivist. Že pozimi se je enoti pridružila še skupina dvestotih ruskih komunističnih prostovoljcev (nekateri od njih so člani Komunistične partije Ruske federacije), ki so ustanovili bataljon Prizrak (Prikazen). Ti skupini sta skupaj z lokalnimi komunističnimi milicami ustanovila tako imenovano Rdečo gardo Donbasa, ki ima za cilj koordinacijo vseh komunističnih in antifašističnih frakcij, ki obstajajo na uporniškem ozemlju.
Pri tem je treba poudariti, da številne ruske antifašistične skupine ne podpirajo donbaških upornikov. V ta namen so avgusta lani objavile javni komunike, ki ga je podpisalo več kot 100 organizacij, ki gojijo antifašistične vrednote (med njimi je zlasti veliko glasbenih skupin), v katerem predstavljajo razloge, zakaj ne podpirajo nobene od strani v sporu, torej ne ukrajinske vlade ne uporniških skupin, saj smatrajo, da obe predstavljata interese imperialističnih sil (ZDA ne eni ter Rusije na drugi strani).
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
