Skrivati, prezirati ali zanikati zlo pomeni pustiti, da rana še naprej krvavi.
Čas je za pogumne besede, čas je, da se prekine tretja svetovna vojna ‘po koščkih’, o kateri govori papež Frančišek.
Prejšnji konec tedna je spet omenil zverinske zločine in krvave pokole. Vse več in preveč je “zadušenih in preslišanih krikov bratov in sester kristjanov”, ki so “zaradi vere v Kristusa ali zaradi svoje etnične pripadnosti javno in kruto ubiti, obglavljeni, križani, živi zažgani ali pa prisiljeni zapustiti domovino”. Na mučence naših dni je sveti oče spomnil pred nekaj dnevi na začetku maše v baziliki sv. Petra, ko je nagovoril armenske vernike ob stoletnici ‘mučeništva’ Armencev. Kot je poročal tudi Radio Vatikan, je papež pogumno poudaril, da je človeštvo v 20. stoletju prestalo tri velike in nezaslišane tragedije: prvi genocid stoletja je prizadel armensko ljudstvo: ubiti so bili škofje, duhovniki, redovniki, ženske, moški, ostareli, otroci in bolniki. V letih 1915-23 je bil umorjen poldrugi milijon oseb. Ostali dve tragediji sta po papeževih besedah zagrešila nacizem in stalinizem. Množična pobijanja so se kasneje nadaljevala v Kambodži, Ruandi, Burundiju in Bosni, je še dejal Frančišek in prišel do današnjih dni: človeštvu očitno ne uspe prenehati s prelivanjem nedolžne krvi. Človeška družina se ne želi učiti na lastnih napakah, ki jih je zagrešil “zakon terorja”. Še so ljudje, ki skušajo odstraniti sebi enake s pomočjo nekaterih ter z vpleteno tišino drugih, ki ostajajo nemi opazovalci. Nismo se še naučili, da je vojna norost. Ob stoletnici “groznega in blaznega množičnega poboja” Armencev se je potrebno spominjati, kajti tam, kjer ni spomina, pomeni, da zlo še ohranja odprto rano. Zaradi besed o genocidu, pri čemer je Frančišek citiral izjavo, ki sta jo leta 2001 podpisala Janez Pavel II. in armenski patriarh, se je Turčija, ki ni genocida nikdar priznala, ostro odzvala, odpoklicala svojega veleposlanika pri Svetem sedežu in poklicala na zagovor nuncija v Turčiji. Ob okrogli obletnici pa je papež le rekel bobu bob, saj se dobro zaveda, da splošna brezbrižnost lahko povzroča nove genocide.
To je danes pred očmi vseh: na dnevnem redu so poboji kristjanov. Ti so trenutno na svetu najbolj preganjani med vsemi pripadniki drugih verstev. Povprečno je umorjen po en kristjan vsakih pet minut! “Umorjeni zgolj zato, ker so kristjani”, je dejal papež februarja ob barbarskem uboju 21 koptskih mož nekje na libijski obali. Že takrat – kot tudi večkrat kasneje, ne nazadnje ob Veliki noči – je jasno pozval mednarodno skupnost, naj ne ostane prekrižanih rok. Žal se zdi, da je ta nemočna. Ali pa oprezno molči… Mnogi uradno molčijo tudi sedaj, ko je Turčija napadla papeža zaradi njegovih “nesprejemljivih besed”.
Angleški mediji poznajo zanimiv pojem – “hierarhija smrti”: uporabljajo ga, ko se smrti različnih subjektov medijsko pokrivajo na različen način. Vsi vemo, kakšen odmev je imel januarski pokol 12 oseb v Parizu, ko je velik del sveta čez noč postal Charlie, in kako malo je npr. odmevala novica o 147 študentih, ki so jih islamski skrajneži na veliki četrtek v kenijski univerzi postrelili ali obglavili, potem ko so izpustili muslimane. Kakšna hinavščina! Smrt Afričana očitno velja manj kot smrt Evropejca. Če pa Afričan ni dovolj “radical chic” in je povrhu še kristjan, očitno velja njegova smrt še manj… Ni niti vreden pozornosti politikov in komentatorjev na talk showu… Genocid, ki ga povzroča naša kolektivna brezbrižnost, se bo nadaljeval, dokler bomo – kot Kajn – brez poguma ponavljali: “Kaj mi mar”?
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
