V ljubljanski Kazini so se v petek, 10. aprila 2015, na okrogli mizi zbrali nekateri člani Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da bi javnost opozorili na nevzdržne razmere pri svojem delu. Če se stvari ob letošnji 70-letnici ene največjih tragedij v slovenski zgodovini ne bodo korenito premaknile, bodo komisijo protestno zapustili.
Delo komisije je onemogočeno
Dr. Mitja Ferenc je uvodoma predstavil postopek urejanja prikritih grobišč, ki poteka od evidentiranja (zbere se okoli 30 različnih podatkov), do označitve in potrditve, da so v evidentiranem in označenem grobišču dejansko tudi posmrtni ostanki. Pavel Jamnik je dodal, da je komisija sprejela metodologijo dela pri urejanju prikritih grobišč, ki jo je potrdil slovenski Inštitut za sodno medicino in je prejela priznanja tudi v tujini, med drugim je bila pohvaljena na mednarodnem forenzičnem kongresu v Haagu. Tako Ferenc kot Jamnik sta poudarila, da se je tovrstno delo na prikritih grobiščih skoraj popolnoma ustavilo po odkritju Hude jame, ki je bila očitno za marsikoga v Sloveniji prehuda; tudi za državne organe, ki od takrat naprej komisiji z raznimi birokratskimi zapleti preprečujejo nadaljevanje dela. Do takrat je bilo evidentiranih preko 600 grobišč, največje je v protitankovskih jarkih na Teznem pri Mariboru, kjer naj bi po ocenah ležalo okoli 15 000 trupel.
Obstoječa zakonodaja je neustrezna
Dr. Mitja Ferenc je izpostavil, da zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003 ni predvideva številnih postopkov, ki so sedaj potrebni pri urejanju grobišč; nedopustno za demokratično državo pa se mu zdi, da morajo po obstoječem zakonu stroške izkopa posmrtnih ostankov zunajsodno pobitih ljudi nositi njihovi svojci. Pavel Jamnik je zavrnil tiste, ki pravijo, da obstoječa zakonodaja vse ustrezno ureja in da jo je treba le izvajati. Po njegovem mnenju je v sedanjem zakonu beseda, ki bodisi vse zapre ali odpre, tj. beseda »lahko«, npr. lahko se izvede izkopavanje. Predsednik komisije dr. Jože Dežman je navedel konkretne primere, kako obstoječa zakonska ureditev ovira ureditev grobišč, npr. obtožil je ministrstvo za kulturo, da namerno preprečuje ureditev množičnega grobišča v Kamniški Bistrici, kjer so bili brez sodnega procesa takoj po vojni množično pobiti in zakopani številni črnogorski vojaki; v opuščenem rudniškem rovu Pečovnik blizu Laškega se ne more opraviti sondaža zasutega grobišča, ker pravna podlaga za to ne obstaja. Člani komisije so zato prepričani, da bi predlog zakona o prikritih vojnih grobiščih, ki ga je v zakonodajni postopek pred tremi dnevi vložila Nova Slovenija, katere predsednica Ljudmila Novak je bila prav tako prisotna na razpravi, rešil mnoge tehnične probleme pri urejanju grobišč. S tem bi po Jamnikovem mnenju komisiji omogočili nadaljevanje dela in dostojen pokop zakopanih trupel ter se tako postopoma dokopali do resnice o takratnih dogodkih. Sodni pregon storilcev pobojev, ki se je sicer do sedaj izkazal za popolnoma neuspešnega, pa je stvar kazenske zakonodaje in tega predlagani in obstoječi zakon o grobiščih ne urejata. Je pa še živih storilcev zmeraj manj.
Premik naprej ali sramota sedanjih generacij?
Odnos do nepokopanih mrtvih ni stvar preteklosti, ampak prihodnosti, je poudaril dr. Jože Dežman in dodal, da smo na točki, ko se moramo odločiti za korak naprej. Metodologija dela komisije je po Jamnikovem mnenju dovolj dobra in ni potrebe po uvažanju praks iz tujine, npr. Španije, kot svetujejo nekateri. Bistvena sestavine te metodologije so arheološka načela in metode izkopavanja množičnih grobišč, ki so se izkazala kot najprimernejša, kar se tiče pietetnega odnosa do posmrtnih ostankov. Areholog mag. Draško Josipovič je včeraj nazorno predstavil dosedanja dela arheologov pri izkopavanjih prikirith grobišč. Čudi ga, da se »leva« opcija pritožuje, kadar se izkopava pobite vojake »desne« opcije. Navedel je primer, da so ob obnavljanju bolnice Franja našli okostje nekega partizana in so ga prav tako izkopali in dostojno pokopali pa se nihče ni pritoževal. Pavel Jamnik je poudaril, da danes vendarle ne sme več biti sporno, koga izkopavamo; izkopavamo in pokopavamo »ljudi«, njihovo ideološko-nazorsko pripadnost pa pustimo ob strani.
Ob koncu javne razprave, ki jo je Socialna akademija organizirala skupaj s pobudo Resnica in sočutje 1945–2015 in Časnikom ter se je je udeležilo okoli 80 ljudi, je dr. Dežman vse pozval k nadaljevanju spravnega procesa, ki se je začel z »incidentom« Spomenke Hribar pred več kot 30 leti, ko je javno predlagala postavitev obeliska za vse po vojni pobite ljudi na slovenskih tleh. Po njegovem je sedaj čas, da strnemo sile, nadaljujemo z dialogom in tako pokažemo svojo odgovornost za izboljšanje demokracije v Sloveniji.
Večer se je zaključil s kratkim filmom o tej problematiki, ki sta ga Vid Planinc in Tadej Kern nedavno dokončala v okviru projekta SOS na Socialni akademiji.
Video produkcija: Socialna akademija.
