Blažena duhovniška utrujenost
Velika noč 2015. Liturgični, dogmatični, občestveni in folklorni vrhunec krščanskega leta. Pa tudi moj – duhovniški – vrhunec leta. V nekaj dneh sem bil zelo intenzivno vse to, kar sem čez leto manj intenzivno: voditelj bogoslužja in oznanjevalec, voditelj skupnosti, spovednik, sogovornik dušam. Pa tudi učitelj ministrantov kadilničarjev, poznavalec skrivnih obredov (npr. kdaj točno med vigilijo se razvežejo zvonovi), eden izmed usmerjevalcev naravne religiozne potrebe slovenskih množic, neobhodna etnografska figura ob praznovanju pomladi.
Veliko operativne in simbolne teže za eno ubogo človeško bitje (sicer v vseh religijah določeno za vlogo svetega moža). Utrujen?
Da. Ampak blaženo utrujen. Približno tako kot takrat, ko sem prvič s skupino petnajstletnikov prilezel na vrh Skute. Nekdo ni imel opreme, koga je ves čas bolel trebuh, vsi precej zdelani, z vrha zaradi megle ni bilo razgleda – blaženosti pa vse to ni preprečilo.
Vdor božičkov in zajčkov
„Božiček je simbol ekonomske moči, velikonočni zajček pa je simbol spolne moči. Ima Jezus Kristus sploh še kaj prostora v krščanstvu?“ je tvitnil trboveljski župnik Amadej Jazbec na Veliki petek. Njegov žalostni tvit je bil pretvitan in dotvitan.
Če bi si dominantna porabniška kultura izmislila svoj praznik in bi denimo v trgovske centre ob začetku pomladi vabila na srečanje z božanskim Zajčkom, bi ji „Kranjec moj osle kazal“. Izpadla bi neumno, narod bi se ji smejal v glavo. Dominantna porabniška kultura zato nima svojih praznikov, pač pa se lepi na krščanske. Ni sposobna zgraditi svojega in novega liturgičnega ciklusa, pač pa se trudi ferderbati dvatisočletni liturgični ciklus Kristusove skrivnost. Mistični advent je spoferderbala* oz. skrčila na veseli december, Božič s sodelovanjem The Coca-Cola Company na Božičkovo kapitalistično orgijo, sv. Valentina dan na čokoladno-cvetličarsko kramarsko stojnico, post na rumenotiskovno modrovanje o zdravi prehrani, itd., itd..
Krščanstvo zlahka postane iztočnica in okvir za nekaj drugega in drugačnega od izpovedovanja vere v Jezusa Kristusa.
Manj jezne pridige ter večji fokus na kerigmo in dogmo
Vsled tega smo duhovniki ob velikih dogmatičnih praznikih neizogibno nekoliko razdraženi. Namesto da bi se prepustili vonju kadila in kontemplaciji Luči, moramo preganjati senco oz. razne božičke in zajčke, ki nam skozi špranje vdirajo v tempelj. Malo je sicer krščanskih duš, ki bi se 100% zaupale božičkom in zajčkom, toda motnja zaradi njih vdora v sistem verskega doživljanja je lahko precejšnja.
Ni napak, da duhovniki kristjane, ki so zmedeni in nedosledni, ob praznikih, s prižnice malce, kot je moderno reči, sesuvamo. Napak je, če to storimo skozi janzenistični žanr jezne pridige. (Razsvetljena kateheza naredi več kot topniška obdelava. Med ujame več muh kot kis. Toda, oh, kako ljub slovenskemu katolicizmu še vedno zna biti janzenistični pristop!)
Kot duhovnik z leti rasteš. Vse bolj rutinirano in vse manj agresivno odbiješ napade ferderberjev. Vse bolj fokusirano in sproščeno vztrajaš v edinstveni dogmatični kerigmi: Božič = „Božji sin se je učlovečil“; Velika noč = „Kristus je vstal“. Vztrajanje v bistvenem je edino pravilno in se obrestuje. Ko sem letos v povelikonočnem tednu pri verouku spraševal majhne otroke, kaj smo praznovali za Veliko noč, je večina s prve rekla, da „Jezusa, ki je šel iz groba“. Pomnim, da so se še desetletje nazaj otroci njihove starosti ob istem vprašanju in v isti župniji v en glas zadrli, da praznujemo zajčka.
Moj zmerni povelikonočni optimizem
Sekularizacija bo tudi v slovenskem prostoru nadaljevala svoj pohod. Ne bo pa tako kmalu zmagovita civilizacijska formula. Pravzaprav niti ne bo zmagala. Vsaj tako ne, kot so se nadejali njeni načrtovalci. Naslednja stopnja ne bo radikalno sekularizirana (a-religiozna) družba, temveč pluralna družba, v kateri se bo sekularizirano in nesekularizirano, (multi-)religiozno in ateistično še vedno nekoliko spopadalo, v glavnem pa prelivalo.
Prihajajočega se ne bojim. Gledal sem namreč – jaz, podeželski duhovnik – to Veliko noč množice ljudi v domači cerkvi in ob njej. Odšteti moram obreda Velikega četrtka in Velikega petka, ki nista posebej popularna, vse ostalo na farnem prazničnem urniku je bilo dobro obiskano. Odšteti je treba mlade med 15 in 30 let, vse ostale starostne skupine so bile kar primerno zastopane. Pri določenih obredih sem zabeležil porast udeležbe (velikosobotni blagoslov ognja npr.); jutranja velikonočna procesija s kipom vstalega Zveličarja na čelu se mi ni le zdela, pač pa je tudi bila zeloooooo dolga; obče vzdušje, predvsem slednje, je dalo slutiti pravilno intimno naravnost večine praznujočih.
Res je. Za zdajšnjo nosilno generacijo vernikov in duhovnikov, ki je stara med 50 in 70 let, prihajajo vse bolj šibke generacije goreče verujočih. A katolištvo bo preživelo. Ne zaradi nas, zmedenih vernikov in nepopolnih duhovnikov. Ne, ker razni pajaci – božički, zajčki in politkomisarji – ne morejo dobiti tekme s starodavnimi liturgičnimi ciklusi. Preživelo bo zaradi Njegove slave.
* Za tiste, ki niste doma z Dravskega polja: spoferderbati = popačiti, pokvariti.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
Sorodni Prispevki:
- Cerkev brez glave Na okrogli mizi z naslovom Cerkev brez glave v organizaciji Foruma za dialog med vero in kulturo, ki je potekal v atriju SAZU v Ljubljani,...
- Ko sekularizacija udari s kladivom malodušja Še pred petindvajsetimi leti bi tej temi bilo naslov Ko ateizem udari s kladivom represije. Zdelo se je namreč, da bo ateizem tisti, ki bo...
- Dovolj je bilo pridiganja! Politiki v Sloveniji zelo radi pridigajo. Ne le voljeni politiki, temveč tudi sodniki in drugi njim podobni uradniki, ki imajo politične, t.j. javne funkcije. Pridigajo...
- “Jaz sem musliman, kaj si pa ti?” Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola...