Včasih mi kdo reče, da sem pogumen. Na začetku mi je to ugajalo, sčasoma pa čedalje manj, saj se je pohvala večkrat izkazala kot izgovor, češ, “jaz pa nisem in se zato držim bolj ob strani”. Mnogi so mi to odkrito priznali. Mislim, da je prav, da javno povem, da po naravi nisem pogumen, vsaj nič bolj kot kdorkoli drug. Tudi mene je strah, se pa strah, pri nekaterih stvareh trudim premagati, tako kot vsak drug.
Foto: Flickr.
Pogum sam zase ni nič. Ni neka posebna človekova lastnost, značajska ali kakršnakoli druga. Pogum je naše ravnanje v odnosu med strahom in svobodo oz. svobodno voljo.
Ljudje imamo vase vgrajen strah (heideggerjanci bi rekli skrb), ki nam preprečuje, da delamo tisto, s čemer bi ogrozili svoje interese in seveda najpomembnejšega, interes po preživetju. Predstavljajmo si, kakšen bi bil človek brez strahu? Ki se ne bi ničesar bal. Na misel mi pride Terminator. Ni res, da je strah votel, okoli pa ga nič ni. V njegovem jedru je nagon po preživetju, ki pa ga ljudje radi preoblečemo in povežemo z marsičem.
Na drugi strani imamo prav tako vase vgrajeno željo po svobodi, ki jo zastopata svobodna volja in vest. Slednja nas opozarja, kaj je prav in kaj ni ter nas nekako bolj tiho, vendar še bolj vztrajno kot strah, nenehno opozarja in s tem odpira prostor največje svobode.
Strah je v večini primerov nekaj pozitivnega, nam rešuje življenje. V nekaterih primerih se skoraj poklopi z vestjo. Npr. pri prepovedi ubijanja. Tega nas je strah in se nam tudi ne zdi prav. Zdi se, da je podobno, ko gre za žrtvovanje življenja za otroka. Zdi se, da je zaščita otrokovega življenja pred zaščito lastnega, tako po »nagonu« strahu kot po »nareku« vesti. Moja teta je umrla v prometni nesreči, v času, ko še ni bilo varnostnih pasov in je bilo čisto normalno, da je mama sedela spredaj in v naročju držala otroka. V trenutku nesreče je teta dala popolno prednost zaščiti otroka do konca na način, da je sama od poškodb umrla, dojenček bratranec pa je bil skoraj nepoškodovan.
So pa primeri, ko sta strah, oz. derivati strahu, ter vest v precejšnjem nasprotju. To se velikokrat dogaja pri t.i. državljanskem pogumu. Tukaj tehtanje med strahom »ali bom z izpostavljanjem škodil družini, ogrozil svoje koristi ali užitke«, ter tistim, kar mislimo, da je prav, največkrat pripelje do tega, da damo prednost strahu. Čeprav si ne priznamo radi, da smo to naredili pod vplivom strahu. Nasprotno. Izumili smo pojem pragmatizem, ki je neke vrste koristolovsko prilagajanje in ga celo postavili na raven vrline. S tem se zdi, da načeloma ne bi bilo kaj hudo narobe. Bilo bi lahko celo v skladu z Aristotelovim etičnim načelom iskanja srednje poti. Problem pa je, da obstaja tudi t.i. spolzka klančina, kjer lahko pogrnemo že ob sorazmerno rahlem naklonu. Razvrednotenje, neko škodljivo ravnanje, naj bo na začetku še tako drobno, nosi v sebi težnjo in potencial, da postane trend na način, da se vzpostavi ta spolzek teren. Tega so se zavedali stari latinci in imeli tudi odgovor: Principiis obsta!… (Na začetku se upri!…). To je eno starodavnih, a precej pozabljenih načel v našem osebnem in družbenem življenju. V družbenem življenju sta zakraljevala pragmatizem in radikalni pravni pozitivizem, (ki je v resnici navidezna pravna manipulacija s stvarnostjo).
Mislim, da je do tega spoznanja proti koncu življenja prišel tudi nekdanji predsednik vlade in države, dr. Janez Drnovšek. Skoraj celo politično kariero je bil predstavljen, verjetno precej upravičeno, kot utelešenje pragmatizma v najboljši slovenski izvedbi. V zadnjih letih je naredil prelom in se pragmatizmu kot življenjski usmeritvi v celoti odpovedal in skušal delati samo še tisto, kar se mu je zdelo prav.
Spolzka klančina je danes osrednji etični pojem, ki mu novodobni inženirji duš javno oporekajo, dejansko pa praktično do potankosti obvladajo in zlorabljajo za prevrednotenje sveta. Na to je neutrudno opozarjal pokojni prof. dr. Jože Trontelj. Izjemen uvid v te procese je na letošnji potresni pobožnosti pri Sv. Jožefu predstavil nadškof Stanislav Zore. Nekako takole je rekel:»Nevarni so majhni potresi. Taki, ki jih skorajda ne čutimo in se jih ne zavedamo. Zavemo se jih lahko samo, če se nazaj ozremo na same sebe. Npr. kako smo na nekatere stvari gledali pred 15 leti in kako danes. Ko to naredimo, šele vidimo, kako svet spreminjajo nenehni majhni potresi, ki se jih večinoma sploh ne zavedamo.«
V luči spolzke klančine postane “vrlina” etičnega pragmatizma zelo vprašljiva. Pomeni namreč postopno, vendar zanesljivo, pot v nesvobodo in razkroj vrednostnega sistema, ki v resnici drži skupaj družbo, kakor koli se je to še pred nekaj leti slišalo kot oguljena fraza. Čedalje manj oguljena fraza postaja, bolj ko vidimo, kam drvimo.
Se pravi, želim si, da bi čimveč ljudi v javnem življenju premagovalo strah in delalo tisto, kar mislijo, da je prav. To je namreč edina pot, da vsi skupaj ohranimo čimveč osebne svobode, s tem pa tudi osebnih koristi. V prejšnjem stoletju, nadaljuje pa se tudi v tega, je človeštvo že plačalo strahovito ceno, ker nismo delali tako. Žal se na koncu vse plača. Vsi plačamo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- Razlogi za samostojno Slovenijo Imel sem napisanih že kar nekaj odstavkov neke bolj ali manj dolgočasne razprave o levici in desnici na slovenskem, pa sem se nenadoma spomnil na...
- Plamen upanja za pravično Slovenijo Veliko zborovanje v zgodovinski Unionski dvorani 27. junija je dokazalo žilavost in v teh časih skoraj nepričakovano energičnost javno povečini prezrte civilne družbe kar štiridesetih...
- Umrl je akademik prof. dr. Jože Trontelj Danes zjutraj je umrl dr. Jože Trontelj, zdravnik, ki se je je veliko ukvarjal z bioetiko. Še pred nekaj tedni je na Nikodemovih večerih zelo...
- Vprašljiva izpitna snov vrednostnih izpitov Da "je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi", je bil eden od tistih kompromisarskih stavkov, s katerim so se...
