Pred natanko petindvajsetimi leti smo Slovenke in Slovenci 8. aprila 1990 po 60 letih odšli na svobodne večstrankarske volitve. To je bil praznik, to je bil dan upanja in pričakovanja, dan, ko so se začele uresničevati sanje o samostojni in neodvisni državi. Zaviralci tega procesa so bili člani partije, ki imajo danes v Sloveniji še vedno glavno besedo. Posebej pa so glasni, ko je potrebno kritizirati večstrankarski sistem in njihove nosilce v času slovenske pomladi. Ključna figura slovenskega zaviralnega procesa na poti v nastajajočo in razvijajočo demokratično družbo je zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije, Milan Kučan, ki pa ga je slovenski medijski prostor okronal za cesarja, katerega oblačila se uspešno menjujejo, da cesar ja ne bi bil gol.
Na obletnico prvih volitev smo in bomo zagotovo lahko prebrali vrsto komentarjev in stališč, zgrajenih na tezi, da so novonastale stranke, torej Demos, krivi za sedanjo situacijo. Odrešeniki zadolževanja države in pristudenja politike pri prebivalcih pa kar naprej prihajajo z leve (Drnovšek, Rop, Pahor, Janković, Bratušek, Cerar …). Član Republiške volilne komisije dr. Lovro Šturm, imenovan s strani Demosa, je »v analizi volilnih postopkov za volitve leta 1990 zapisal, da le-te niso bile poštene, saj je bilo kršeno načelo enakih možnosti za nastop na volitvah«, ugotavlja Rosvita Pesek v knjigi Osamosvojitev Slovenije. Tako kot niso bile prve volitve poštene, niso bile nobene v celotnem četrtstoletnem obdobju iz preprostega razloga: ker nimamo pluralnega medijskega prostora. Dokler bo tako, bo ugotovitev dr. Šturma ostajala aktualna. In prav zaradi tega praznovanje obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji ostaja z grenkim priokusom.
Pred prvimi svobodnimi volitvami in morda še kakšno leto ali dve po njih je dotakratna politična oblast, torej partijska, kazala tudi do krščanske skupnosti prijazen in odprt obraz. Ali pa so bili zadržani in tiho v čakanju, kaj bo prinesel razvoj dogodkov. V nadaljevanju so se stvari samo slabšale in zaostrovale. Predvsem je to razvidno na dveh področjih, ki še vse do danes v Sloveniji kot edini postkomunistični državi v Evropski uniji nista rešeni. To je vprašanje vzgoje in izobraževanja ter vprašanje financiranja. Mlajši rodovi Slovenk in Slovencev ostajajo ujetniki tiste interpretacije zgodovine, ki se je uspela uveljaviti kot zmagovita in za narod najbolj koristna po drugi svetovni vojni. Ta doktrina je v odnosu do krščanstva gojila ekskluzivno negativen pristop, zato je gradila na križarskih vojnah in na srednjeveških čarovniških procesih kot zgodovinski predpostavki, iz katere ne more izhajati drugega kot to, da je katoliška Cerkev izdajalka naroda med in po drugi svetovni vojni. Zgodovinska doktrina kristjanov kot grešnih kozlov je služila za promocijo revolucionarnih dosežkov na drugi strani.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.