25 let mineva od prvih demokratičnih volitev. Spominjam se tistih dni, ki so nas takrat vse navdajale z upanjem in optimizmom. Ni bilo samoumevno, niti nam ni bilo nič podarjeno. Stare strukture so se v ritmu »bremzolja« dezorientirano kotalile, nagajale, pisale pamflete, strašile … Nekateri vidni politiki starega, so za mejami iskali zatočišča, za primere, če bi stvari ušle iz rok. Navadni ljudje pa smo v nekem posebnem zaupanju gledali naprej. Začelo se je s prvimi volitvami, nadaljevalo z Demosom, plebiscitom, osamosvojitvijo, vojno …

Po petindvajsetih letih z doseženim nikakor ne moremo biti zadovoljni. Kot bi nam ugrabili državo, ki smo jo takrat sanjali. In potem poslušam nebuloze o tem, da smo bili v Jugoslaviji bolj suvereni kot smo zdaj, da so nam državo ukradle stranke in da je bil krvavi Broz največji sin tistega časa …

Žalosten sem ob takih razmišljanjih. Takrat se navadno spomnim časopisa Slovenec. Po začetnem navdušenju, so se nanj vsule kritike. Nihče z njim ni bil resnično zadovoljen. In tako je ugasnil. Pa zdaj? Kaj ni bil boljši »slab« časopis od tega, da ga zdaj ni? Če časopis deluje, ga je vedno mogoče popraviti, če ga ni več, ni kaj za popravljati.

Vse navedeno velja za državo še toliko bolj. Dokler jo imamo, pa kakršnakoli že je, s kakršnimkoli vodstvom, s šefi strank, ki ne zmorejo komunicirati med seboj, z dnevnimi razprtijami in aferami, jo je še vedno mogoče popraviti, izboljšati, približati tistemu, kar si želimo.

Več lahko preberete na blogu Jožeta Bartolja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.