Društvo psihologov Slovenije.
Prav zanimivo je opazovati spremembo v tonu med razpravami okrog Družinskega zakonika 2012 in sedanjimi okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V onih iz pred treh let so predlagatelji redefiniranja družine dajali vtis, da dejansko verjamejo v strokovno argumentiranost tega, kar počnejo. Zlasti se spominjam serije izjav Društva psihologov Slovenije, ki so služile kot pomembna podlaga tedanjim advokatom istospolne družine.
Pri sedanji sporni noveli o zakonu je vtis precej drugačen. Zasedba predlagateljev je več ali manj ista, a v njej nekdanje vere v moč lastnih argumentov ni več zaznati. Zamenjali so jo z argumentom moči, ki izvira iz dejstva parlamentarne večine. Vse to je posebej očitno v tem, da javne razprave tokrat niso omogočili. Strokovnih argumentov ni bilo slišati, pač pa le neko megleno sklicevanje na človekove pravice, ki naj bi po mnenju predlagateljev zahtevale uvedbo istospolnih porok.
O neprebranih študijah
O tej izgubi vere v lasten prav simptomatično govori tokratna izjava Društva psihologov, pri katerem se niso niti toliko potrudili, da bi jo napisali na novo, pač pa so preprosto znova priobčili ono iz leta 2011. To ne kaže le na neko utrujenost, pač pa tudi na evidentno nestrokovnost te združbe (na katero sem dvakrat (prvič in drugič op. ur.) opozoril že leta 2012, saj je v znanosti pač tako, da se stalno objavljajo nove študije in da ni dopustno po treh letih preprosto ponoviti to, kar je bilo že povedano, ne da bi se tega podkrepilo z novimi ugotovitvami. Sploh pa na področju raziskav o učinkih istospolnih zvez na otroke, se je izvedlo v zadnjih letih kar precej zelo kvalitetnih in zelo odmevnih raziskav, katerih izsledki gredo točno v nasprotno smer od ugotovitev Društva psihologov, da med istospolnimi in raznospolnimi zvezami ni razlik glede učinkov na otroke. Mislim tu zlasti na snop študij, ki so dosegle svoj vrh v raziskavi iz poletja 2012 o novih družinskih strukturah (New Familiy Structures Study) Marka Regnerusa, profesorja na teksaški univerzi. Medzadnjimi študijami iz te skupine bi opozoril zlasti na raziskavo Paula Sullinsa o čustvenih problemih otrok z istospolnimi starši, ki je izšla februarja 2015. Za razliko od starejših raziskav, na katere se sklicuje Društvo psihologov, so te raziskave narejene na širokih in naključnih vzorcih in so v toliko bistveno bolj zanesljive. Raziskave so si v glavnem edine okrog tega, da istospolne zveze ponujajo zaznavno slabše okolje otrokom od raznospolnih zlasti zaradi bistveno večje nestalnosti (tako glede trajanja zveze kot glede kraja prebivanja), bistveno večjih zdravstvenih, čustvenih in (zlasti pri ženskih parih) ekonomskih problemov ter težav, ki izvirajo iz pomanjkanja biološke vezi z obema staršema. Slednjo težavo je kot posebej odločilno izpostavila omenjena nedavna Sullinsova študija.
Kaj pa človekove pravice?
Zdi se, skratka, da so predlagatelji sprememb v pojmovanju družine odstopili od težnje po utemeljevanju svojega početja, ker se njihovi argumenti z napredovanjem raziskav na tem področju vse bolj sesuvajo v prah. Zato pa se jim vse bolj mrzlično in iracionalno mudi z uveljavljanjem sprememb z golo močjo. Opazen je torej premik od ravni znanstvene argumentacije k ravni pravne kodifikacije in pravne prisile zlasti na podlagi določenega razumevanja človekovih pravic. Glede na to, da so predlagatelji sprememb, s svojim umikom iz terena strokovnosti, sami implicitno priznali svoj poraz na tem področju, je potrebno po eni strani, da se v javnosti jasno, dostopno in pregledno predstavijo rezultati novih raziskav, po drugi strani pa je potrebno, da se spopademo s predlagatelji tudi na terenu, ki so si ga tokrat izbrali: na terenu človekovih pravic – in to ne človekovih pravic otrok, pač pa odraslih. Omenjeno sociološko raziskovanje istospolnih zvez, kot smo videli, vse jasneje kaže, da take zveze ne morejo biti enakovredne raznospolnim, kar zadeva vzgojo otrok, in da bi zato pripustitev takih zvez k posvajanju otrok pomenila kršitev človekovih pravic otrok. Zagovorniki sprememb zato, ker se ne morejo sklicevati na otrokove pravice, se sklicujejo na človekove pravice odraslih.
EČŠP: Istospolna poroka ni človekova pravica
Glede tega je treba najprej reči, da je samo Evropsko sodišče za človekove pravice v različnih nedavnih razsodbah (Schalk in Kopf proti Avstriji, št. 30141/04, § 101, ESČP 2010; Hämäläinen proti Finski, št. 37359/09, § 71, ESČP 2014) ugotovilo, da ni mogoče obravnavati istospolne poroke kot človekove pravice in da zato ni mogoče v imenu človekovih pravic prisiliti države članice, da sprejmejo tako zakonodajo. Zanimivo se je vprašati, zakaj je Evropsko sodišče tako razsodilo. V obeh navedenih primerih je šlo za sklicevanje na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, v katerega se javna oblast ne sme vmešavati razen v posebnih pogojih, ter na 14. člen iste konvencije, ki prepoveduje diskriminacijo glede na spol, raso, barvo kože itd.
V obeh primerih pa, kot rečeno, Evropsko sodišče ni ugotovilo, da bi prepoved istospolne poroke pomenila tako diskriminacijo oz. neupravičeno vmešavanje države v zasebnost posameznikov. Očitno je presodilo, da spada istospolna poroka med tiste posebne okoliščine, za katere se 8. člen konvencije ne aplicira. Mednje sodi, kot beremo v členu, to kar je »nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi«. Evropsko sodišče je v svoji razsodbi verjetno imelo pred očmi več izmed teh pogojev. Najprej zadnjega izmed njih v smislu že omenjenega zavarovanja pravic in svoboščin otrok v primeru posvojitev, pa še cele vrste drugih pravic, ki bi sledile iz izenačitve istospolne zveze z zakonsko: zlasti tiste, ki zadevajo uvedbo teorijo spola kot nekakšno novo državno ideologijo v šolstvo in v določen del javnih služb kot se dogaja na Nizozemskem in v nekaterih zveznih država v ZDA.
O naravi
Vendar bi se tu rad zaustavil ob običajno manj omenjanem pogoju, ki je v besedilu 8. člena zabeležen kot »zavarovanje morale«. Ko se vprašamo, kaj bi lahko bilo s tem mišljeno, verjetno pridemo kaj hitro do ugotovitve, da ne more biti mišljen kak bolj ali manj samovoljno določen moralni kodeks te ali one družbe, ker bi potem lahko v družbi, kjer bi bilo, denimo, ljudožerstvo dojeto kot moralno, spodbijali na tej osnovi same temelje ideje človekovih pravic.
Kaj je torej v okviru tega člena mišljeno z moralo? Vsekakor nekaj, kar je v skladu z univerzalno pretenzijo človekovih pravic, ki je pač v tem, da bi naj te pravice...
