Dilema je seveda predvsem ideološka in izhaja iz (večinoma potvorjenih) argumentov, ki služijo izključno ideološki polarizaciji slovenske družbe. Tak je vsaj moj občutek ob spremljanju odzivov javnosti in politike, ki jih je sprožila nedavna odločba Ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol. V njej je sodišče presodilo, da je določba Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki za javno veljavne programe zasebnih osnovnih šol namenja 15% manj denarja kot za enake programe javnih šol, v nasprotju z Ustavo. Odločitev je v javnosti sprožila burne odzive, se še isti dan po javni objavi oddaljila od resničnih dejstev in prešla v polje ideološke razprave. Pričakovano. Svoj ideološki boj še posebej srdito bijeta stranki Socialnih demokratov in Združene levice, ki sta – namesto uskladitve zakona z Ustavo – raje predlagali uskladitev Ustave z zakonom.
Spoznanje, ki preseneti
V vrtincu ideološke razprave se je zadnji petek v februarju na tretjem programu nacionalne televizije odvilo Omizje o javnem in zasebnem šolstvu. Med njegovim ogledom sem prišel do precej presenetljivega spoznanja. V studiu so sedeli trije bivši šolski ministri: dr. Jernej Pikalo, dr. Slavko Gaber in dr. Milan Zver. Med poslušanjem me je prešinilo vprašanje: Ali je mogoče, da celo bivši šolski ministri ne poznajo določil krovnega zakona resorja, ki so ga sami vodili? Izjavili so namreč sledeče:
Jernej Pikalo, član stranke, ki zaradi omenjene odločbe Ustavnega sodišča predlaga spremembo Ustave, je v oddaji izjavil: »Zasebne šole niso del javnega sistema javnih uslužbencev. Torej lahko plače imajo takšne ali drugačne.« Nihče od ostalih udeležencev tega omizja ga ob tej napačni izjavi ni popravil/demantiral, kljub temu da 89. člen ZOFVI jasno pravi: »Plače in drugi osebni prejemki delavcev v zasebni šoli, financirani iz javnih sredstev, se oblikujejo v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi, ki veljajo za javne šole.«
Jernej Pikalo in Slavko Gaber sta večkrat izjavila in trdila, da zasebne šole brez koncesije niso del javne mreže šol. Tudi glede tega je 11. člen ZOFVI jasen: »Za opravljanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja se organizira javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo koncesijo.« Zasebne šole so torej prav tako del javne mreže, pa čeprav morda to ni skladno z ideološkim kontekstom nekaterih političnih strank.
Ustanovitelji zasebnih šol prispevajo v splošno dobro
Različne izjave politikov dajejo slutiti, da le-ti ne vedo, da se stroški zasebnih šol v grobem delijo na tri dele: (i) na stroške izvajanja javno veljavnega dela programa; (ii) na stroške razširjenega dela programa, ki je za posamezno zasebno šolo specifičen in se razlikuje od programa v javnih šolah; ter (iii) na stroške investicij in opreme. Odločba Ustavnega sodišča se nanaša zgolj na prvi del stroškov – torej na financiranje tistega dela programa, ki je v javni in zasebni osnovni šoli enak. Ostale stroške (t.j., stroške razširjenega dela programa ter investicij in opreme) bomo še vedno krili starši oz. ustanovitelj.
ZOFVI določa, da zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. Temu nihče ne nasprotuje in bo torej tako ostalo tudi tedaj, ko bo zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Zato je (in bo) vsak učenec, ki se izobražuje v zasebni šoli (tudi v primeru polnega financiranja javnega dela programa) za državo cenejši. Tako ni mogoče pritrditi argumentu, da zasebne šole zažirajo v finančna sredstva javnih šol. Velja ravno obratno: Z vsakim učencem, ki obiskuje zasebno, namesto javne šole, ostane državnim šolam na učenca več denarja (zaradi prihranka na investicijah in opremi). Ker pa od osnovnošolske izobrazbe nimajo koristi le učenci sami, saj njihova izobrazba hkrati služi tudi javni koristi (to je tudi en izmed razlogov, da je osnovno izobraževanje obvezno), zasebni ustanovitelji osnovnih šol svojih sredstev ne prispevajo zgolj učencem teh šol, ampak (posredno) tudi v splošno dobro.
Bi sprememba Ustave resnično odpravila ugotovljeno neustavnost?
V javnih in političnih razpravah je povsem spregledana 25. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, ki pravi:
»Zakonodajna ureditev in podatki v spisu ne dajejo podlage za tak zaključek (op. a.: da različen obseg financiranja javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja narekujejo stvarni razlogi). Vsebina obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ki se financira iz javnih sredstev, je namreč enotno določena za vse izvajalce osnovnošolskega izobraževanja. To izhaja iz zasledovanja enakih ciljev vzgoje in izobraževanja (2. člen ZOFVI), enakovrednega izobrazbenega standarda (17. člen ZOFVI), enakih pogojev za strokovne delavce, prostor in opremo (33. in 104. člen ZOFVI), enako uporabo učbenikov za z zakonom določene obvezne predmete (21. člen ZOFVI) in enako omejitev plač (89. člen ZOFVI). Vsebinske razlike v načelih, po katerih delujejo zasebne oziroma javne šole kot institucije, se pokažejo šele v razširjenih izobraževalnih programih, ki se ne financirajo iz javnih sredstev in zato niso predmet te pobude.«
Ustavno sodišče je torej ugotovilo, da za različno financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol ne obstajajo razumni in stvarni razlogi. Čeprav je sodišče neustavnost ugotovilo na podlagi 57. člena Ustave, ki pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, pa je povsem mogoče, da bi – glede na navedeno obrazložitev – do enakega zaključka prišlo tudi, če bi sporno zakonsko določilo presojalo na podlagi 14. člena Ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Iz načela enakosti pred zakonom namreč sledi, da zakonodajalec položajev pravnih subjektov ne sme urejati različno, če za to ne obstajajo razumni in stvarni razlogi; da torej ne sme delovati samovoljno in arbitrarno. Zato se lahko zgodi, da bo sporno določilo ZOFVI, ki javno veljavnim programom zasebnih osnovnih šol namenja manj denarja kot enakim programom javnih šol, ostalo neustavno tudi v primeru, ko bi se Državni zbor namesto zakona odločil spremeniti 57. člen Ustave. Tudi v tem primeru bi namreč za različno financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja v javnih in zasebnih šolah ne obstajali stvarni razlogi. Zato ni povsem nemogoče, da bi bilo različno financiranje ob ponovni ustavni presoji spoznano za samovoljno in torej (zopet) neustavno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- Dušan Merc: ‘Zasebno ali ne ni vprašanje. Vprašanje je kvaliteta.’ Šole izgubljajo svoj temeljni pomen in poslanstvo. Zasebno da ali ne ni vprašanje. Vprašanje je kvaliteta. Javne šole, ki jih že dvajset let vodi v...
- Navideznost slovenske pravne države in šolstvo Ustavno zagotovljena svoboda izobraževanja, kot pojasnjuje pritrdilno ločeno mnenje, po naravi stvari zato izhaja iz posameznikove svobode. Iz svobode, da izbere, v kateri šoli, zasebni...
- Danes je čas za pogum Pred dnevi so neznanci na hišo predsednika Ustavnega sodišča narisali črne pesti. Razlog za to naj bila odločitev Ustavnega sodišča, da ne dovoli izvedbe dveh...
- Kdaj bo Janša predlagal glasovanje o zaupnici vladi? Urednik Časnik.si dr. Aleš Maver je za Planet Siol.net komentiral aktualne dnevno politične dogodke. Preobrat v SLS zaradi treh dejavnikov “Prvi je ta, da je...
