Na enajstem pogovornem večeru Foruma za dialog med vero in kulturo so na temo blasfemije in svobode govora ob moderaciji Ženje Leiler spregovorili (sami doktorji) Bernard Nežmah, Ahmed Pašić in Ivan Štuhec. Ženja Leiler je v uvodu izpostavila nekaj ključnih primerov blasfemije v modernem obdobju – od leta 1988, ko so izšli Satanovi stihi in film Zadnja Kristusova skušnjava do nedavnega primera Charlie Hebdo. Na vprašanje, kaj sploh je blasfemija, je Ivan Štuhec odgovoril, da gre za zelo nekulturno ponorčevanje iz za nekoga svete stvari, Ahmed Pašić da gre za izzivanje predvsem verskih aksiomov, tudi z namenom pridobivanja nekega statusa, medtem ko je Bernard Nežmah izpostavil etimološki izvor grške besede (‘žaljivi govor’) do religije ali oblasti (kot je bilo to značilno za Titov režim), ki predpostavlja tudi določeno močno reakcijo.

Ali je svoboda izražanja absolutna, ‘sveta’ kategorija? Za Štuheca svoboda govora kotira visoko, vendar ni absolutna kategorija, ker se vključuje v diskurz z drugimi ‘svobodami’. Vsak človek ima nekaj, kar mu je absolutno sveto in do tega je vredno biti spoštljiv. Pašić je izpostavil, da tudi v uredništvu Charlie Hebdo niso za absolutno svobodo govora in izpostavil primer odpuščenega novinarja, ki se je norčeval iz judaizma. Prepričan je, da je potrebno postaviti mejo med svobodo in spoštovanjem verskih čustev, kot se je to zgodilo v primeru avstrijskega filma Liebeskonzil iz leta 1982, ki ga avstrijska vlada prepovedala zaradi žaljive vsebine za katoličane, prepoved pa je nato leta 1994 potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Številni muslimani ob tem čutijo da gre pri žalitvi islamske vere za dvojna merila. Bernard Nežmah je mnenja, da v Evropi velja načelo, da ideje dopustimo in se lahko tako proti njim tudi borimo. Karikature Charlie Hebdo se mu zdijo intelektualno šibke, ne spodbujajo h konstruktivnemu dialogu, ampak k osamitvenemu dialogu. Izpostavil je še, da si francoski časopis za svoje tarče izbira npr. papeža, Mohameda, Marine Le Pen, ne pa tudi socialistov.

Ahmed Pašić pravi, da karikature v Charlie Hebdo ne napadajo tistih, ki imajo moč in oblast, marveč muslimane, ki so predvsem na Bližnjem Vzhodu potlačeni. Ni mogoče pričakovati, da bodo od takšnih objavah vsi muslimani (milijarda in šesto milijonov) reagirali z zamahom roke oz. ignoranco. Bernard Nežmah je vseeno prepričan, da vsega niso krivi mediji in da je potrebna določena toleranca (določenega časopisa ni potrebno kupovati, gledati …). Ivan Štuhec je izpostavil potrebo po poznavanju različnih verstev in razgrajevanju predsodkov, kar pa se v slovenskem izobraževalnem sistemu niti širše ne dogaja. Bestialnost, ki smo jo priča v Siriji, Iraku in drugod, se je še do nedavnega dogajala na naših tleh, ko so kristjane pobijali in rušili cerkve. Zato se je potrebno zavedati, da je bestialnost v vsaki skupnosti in religiji latentno prisotna in da je osnovno delovanje zoper njej razvoj medsebojno razumevanje.

Ob zaključku pogovora so se sogovorniki vrnili še k medijski prezentaciji katoličanov in muslimanov v Sloveniji, ki je obema verskima skupnostma po mnenju gostov nenaklonjena. Ivan Štuhec je izpostavil, da se medijski govor proti katoličanom še zaostruje in da so danes ‘jarki globlji’ kot kadarkoli prej. Ahmed Pašić je izpostavil vsakodnevno izkušnjo muslimanov v Sloveniji, ki v medijih vsakodnevno spremljajo le negativna, poenostavljena stališča o muslimanih. Opisal je pripetljaj, ko ga je televizijska ekipa klicala že s poti na Jesenice, ker so želeli od njega izjavo ‘o bradah’. Novinarki je predlagal, naj se obrnejo nazaj v Ljubljano in o tem govorijo z Jožetom Mencingerjem, ker ima on prav tako brado. Prav tako so ga obtožili, da po Jesenicah barva obcestne ograje z ‘muslimansko barvo’, čeprav je ograje barval z barvo, ki je določena v občinskem odloku – svetlomodro. Bernard Nežmah tovrstne ekscese pripisuje tudi medijskemu poenostavljanju sveta, ki deli svet na dobre in slabe, napredne in nazadnjake. Strinjal se je s Štuhecem, da skoraj ni več televizijskih omizij, kjer bi bila mogoča širša argumentacija stališč, ob katerih bi lahko razumeli, tudi če se ne strinjamo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Prejeli smo: Izjava o primeru novinarke D. Žist Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) z začudenjem opazuje medijski vihar v zvezi z novinarskim poročanjem o domnevnih nečednih poslih ministra Romana Jakiča in primera novinarke...
• Stane Granda, Cerkev in politika: Antikomunizem ne bo dovolj Na 7. Pogovornem večeru Foruma za dialog med vero in kulturo so »o temnem oceanu razmerja med Cerkvijo in politiko«, kot se je v uvodu...
• Vabilo: Jože Možina o medijskem vidiku sprave Dom sv. Jožef Celje vabi na pogovore o spravi pod skupnim naslovom Temelj miru je resnica. Naslednji večer v sklopu se bo zgodil v torek,...
• Islamska skupnost v Sloveniji in ZNP obsojata napad na uredništvo Charlie Hebdo Predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Tino Mamić v izjavi najostreje obsoja teroristični napad na francosko satirično revijo Charlie Hebdo v Parizu, v katerem je...