Debre Lebanos v Lalibeli, foto: Janez Mihovec.
Konec 11. stoletja so v Sveto deželo prispeli križarji in začeli sta se dve stoletji vojn med krščanstvom in islamom. Krščanski vitezi so se v orjaškem spopadu med civilizacijami prav kmalu znašli v težavah in kot se spodobi v času velikih kriz, so se pri brezupnem reševanju krščanske Svete dežele v oceanu islama zatekli v mistiko. Iz nje je izšel skrivnostni nadduhovnik Janez. Junak, ki vlada krščanskemu cesarstvu na drugi strani islamskih dežel. Vladar se bo združil z evropskimi vitezi, pomagal braniti Sveto deželo in premagal islam. Od tako želene pomoči ni bilo ničesar, saj so muslimani preplavili Palestino. Etiopski kristjani pa so v tem času imeli in še vedno imajo v lasti majhen del cerkve Kristusovega groba. Če je tako, mora biti nekaj resničnega na tej legendi, je bilo mnenje križarjev. In imeli so prav…
Cerkev svetega Jurija, foto: Janez Mihovec.
Že v prvem stoletju našega stoletja so se apostoli in njihovi učenci v opravljanju poslanstva širjenja krščanstva potepli po praktično vseh poznanih deželah tedanjega sveta. Ker je bilo krščanstvo že v samem začetku mišljeno kot svetovna vera, so se raztepli tudi zunaj tedanjega Rimskega imperija. V antičnem času so obstajale razvejane trgovske poti, ki so med drugim povezovale Rimski imperij in pravljično Indijo. Del teh poti je potekal ob Rdečem morju in ta leži v neposredni bližini Etiopije.
Cerkev etiopske Mone Lize, foto: Janez Mihovec.
Precejšen del današnje Etiopije leži v izrazito nezdravem podnebju le nekaj stopinj nad ekvatorjem, kjer neizprosno vladajo morilske tropske bolezni. Vendar pa je etiopska planota na višini 2500 metrov in tja tropske bolezni nimajo dostopa. Na visoki planoti se je že pred tisočletji razvila civilizacija, ki pa je bila z vseh strani obkrožena z divjino in sovražnim prebivalstvom. Etiopija je postala krščanska v začetku 4. stoletja, ko je sirski kristjan Frumentis v času vladanja cesarja Ezana na obalah Eritreje doživel brodolom. Pota usode so ga zanesle v Aksum, ki je bil tedaj središče etiopske države in trgovski posrednik na poti med Indijo in Sredozemljem. Frumentisu je uspelo pokristjaniti Etiopijo in Dežela Judejskega leva, kot jo ponosno imenujejo domačini je tako postala za Armenijo prva dežela, v kateri je postalo krščanstvo državna vera.
Cesarska palaca v Gonderju, foto: Janez Mihovec.
Etiopsko pravoslavna cerkev orientalnega tipa je ideološko nekoliko drugačna kot krščanstvo, ki ga poznamo katoliki, protestanti in grško pravoslavni. Etiopska cerkev je po zmerljivkah Evrope »monofizitska«. Izhaja namreč iz dogme, da ima Kristus božjo in človeško naravo, ki pa sta v Kristusovem zemeljskem telesu medsebojno pomešeni, pri čemer božja narava prevladuje. Za razliko od preostalih kristjanov katerih dogma je da ima Kristus dve naravi, ki pa med seboj nista pomešani in sta si medsebojno enakovredni. Ne glede na to, kakšen je smisel teh razlik, so te povzročile stoletja bojev med kristjani in sovraštvo, ki traja do današnjih dni. Neprestane spore med krščanskimi ločinami so izkoristili muslimani na Arabskem polotoku. V 7. stoletju so osvojili precejšen del Sredozemlja in celoten Bližnji vzhod in postavili fizično ločnico med Etiopijci in preostalimi kristjani. Trgovske poti so prevzeli Arabci, kar je povzročili zlom in razpad do tedaj mogočnega Aksumskega kraljestva.
Etiopski samostani so drugačni, foto: Janez Mihovec.
Etiopijci pa navkljub vsemu še niso v celoti izgubili povezave s Sredozemljem. Kopti v Egiptu so nanje gledali kot na svoje mlajše brate. Povezava je potekala preko sudanske krščanske kraljevine Kuš z glavnim mestom Moreo in preko Rdečega morja. Vse do leta 1959 je koptski patriarh imenoval patriarha Etiopske pravoslavne cerkve.
Cerkev Jezusa Kristusa v Lalibeli velja za največji monolit na svetu, foto: Janez Mihovec.
