Naša kultura se je začela posmehovati pravljicam

Saj se spomnite klasičnih pravljic iz mladosti, ko se moški in ženska po vseh mogočih pripetljajih in zapletih na koncu poročita ter “živita srečno do konca svojih dni”. No, filmska industrija, nam je spridila tudi klasične pravljice in jih spremenila. Prav konceptualno.

Zadnjič sem z enim očesom spremljal – ne morem reči, da sem pozorno gledal – film ‘Zrcalce, zrcalce’ z Julio Roberts v glavni vlogi. Film je sicer priredba Sneguljčice, ene najbolj znanih pravljic bratov Grimm. Kar me je pritegnilo je, kako so v filmu prikazani moški. Najprej sem zastrigel z ušesi, ko se je Sneguljčica mečevala s princem in ga osvajala. Od kdaj pa se dekleta bijejo z moškimi? V pravljici je princ s poljubom rešil deklico, še prej so jo nekjkrat rešili palčki.

Moškim, vsaj meni staromodnežu se tako zdi, da je treba “reševati” dekleta in ne obratno. V filmu je bil v drugem prizoru moški (princ) prikazan kot pohleven kužek, ker ga je začarala hudobna mačeha. No, za višek, pa na koncu princa reši pravuzaprav Sneguljčica. Moški kot pohleven kužek, kot kakšna moška »copata«, moški, ki se sablja z deklico, moški kot slabič, ki ga mora reševati dekle in ne obratno? Od kje sprememba koncepta?

Poženščenje moškega

Ozrimo se po naši družbi in opazili bomo, da se moški feminizirajo. Prav fizično postajamo vedno bolj podobni ženskam. Poglejte si stare fotografije svojih starih očetov v mladosti in videli boste kako bolj »decovsko« izgledajo kot mladeniči danes. Prav simbolično je odstranjevanje značilno moških dlak po celem telesu in ukvarjanje z lepoto na vse mogoče načine. Moški včasih razen mila niso poznali kozmetike, sedaj si pa poglejte v kozmetične trgovine. Moške kozmetike ni skoraj nič manj kot ženske. Skratka – moški se feminizirajo, ženske se maskulinizirajo (izkazujejo moč – bojevita Sneguljčica iz filma je primeren simbol), postajamo si podobni, skoraj enaki. Fizično, po izgledu in tudi po obnašanju. V Sloveniji se dosledno uporablja pojem ‘enakost spolov’ namesto enakovrednost ali enakopravnost, sam bi še raje rekel enakovredna komplementarnost spolov.

Šola in šolski sistem taka kot sta, sta tudi vedno bolj feminizirana. Pač šolski sistem vodijo “deklice”, učijo pretežno “deklice” in tako zgrajen šolski sistem seveda favorizira deklice. Poglejte si razmerje na boljših srednjih šolah – več kot dve tretjini je deklic. Veliko povpraševanje je po plesalcih na maturantskih večerih.

Fante doma vzgajajo mama – oče je zaradi tega ali onega vzroka odsoten, v vrtcu so praktično same vzgojiteljice, v šoli, ga učijo skoraj same učiteljice, ko pride k verouku, ga poučujejo v veri katehistinje (to vem, ker sem jih enkrat izobraževal). Kje naj fant dobi zgled obnašanja moškega? Edinole morda pri športu.

Moški preprosto šlevasto odide

V naših družinah moških ni več. Ogromno je mater, ki same vzgajajo otroke. Pri nas je pač tako, da ob ločitvi feministično usmerjene socialne službe, otroke v ogromni večini dodelijo ženskam. Moški se tako lahko le redko prikaže in še takrat nima nobene moči. Roman Vodeb, levičarski psihoanalitik, je zadnjič na okrogli mizi v organizaciji NSi na temo spremembe družinskega zakonika takole pribil: “Oče mora imeti vzgojno moč.” Kako naj jo pa ima, če vidi svoje otroke na primer en vikend na dva tedna? Ni mogoče, da bi imel vpliv in ga tudi nima. Mama pa brez moškega težko vzgaja, se velikokrat zlomi in pristane na antidepresivih ter drugih psihofarmakih ali pa zablodi v ezoteriko in “ultra zdravo” življenje.

Res je, da moški iz družin velikokrat preprosto šlevasto odidejo, namesto, da bi se borili ZA svoje mesto pri otrocih, da bi se borili ZA dober odnos s svojo ženo. Lažje je namreč oditi, kot pa se boriti, lažje je najti »kemijo« v odnosu z novo žensko kot pa vsakodnevno vzpostavljati »kemijo« doma, z ženo. Pri sveži zaljubljenosti namreč kemija sama pride. To je lahko, za to ni treba garati.

Zdi se, kot da bi moški raje izbirali tiste bitke za katere vemo, da jih bomo dobili. Ker so pač lahke. Kot da bi raje izbirali poti do onih lepotic, ki se nam same “mečejo pod noge”, kot pa, da bi reševali domačo lepotico – ženo. A je to podobno moškim principom o katerih govori John Eldredge v knjigi ‘Divji v srcu’, ko govori o moškem kot predanem bojevniku – proti zlu in za življenje, o moškem, ki ljubi pustolovščine (one prave ne ljubezenske ), da ga stalno izpostavljajo preizkušnji, o moškem kot reševalcu lepotice – one domače, ki naj ji da vsakodnevno vedeti kako zaželena in ljubljena je?

Če pa moški že ostane v družini, je pravzaprav velikokrat tudi odsoten in se – kot sem povedal na Moškem zajtrku v soboto v Veržeju – utaplja. Pri nas je navada, da se največkrat utaplja v alkoholu, v pretiranem delu, kar je v Sloveniji družbeno sprejemljivo, celo zažaleno, v »kavčevskem« športnem navijaštvo, včasih tudi v pretiranem ukvarjanju s sicer hvalevrednimi hobiji. Vse to je beg moškega od svojega bistva: biti ljubeč mož, vzgojitelj svojih otrok, varuh in borec, reševalec lepotic (žene, pa tudi hčera iz krempljev lahkotne promiskuitetne spolnosti).

Čas je za »novo moškost«

Res, je bila ženska včasih zatirana, prav nobenih drugih pravic ni imela, kot le rojevati otroke, skrbeti za gospodinjstvo in biti na razpolago možu. Celo sam se spomnim – bolj po pripovedovanju – obnašanja naših dedov in še bolj pradedov. Prav je, da so si ženske priborile pravice, prav je, da so enakovredne in enakopravne. Bog je različnost in komplementarnost moškega in ženske položil v nas. Mi moški smo pravzaprav sprevrgli njegov namen in nihalo je sedaj zanihalo v bojeviti...