Ivan Oman je leta 1988 z dr. Francem Zagožnom ustanovil Slovensko kmečko zvezo. Bil je eden ključnih mož Demosa in osamosvojitve. Z zdravo pametjo je preprečil histerično modernost pacifizma tik pred vojno za Slovenijo. Odstopil je kot predsednik SLS in postal poslanec SKD. Danes je v zasluženem pokoju.
Ste podpisali peticijo za privatizacijo?
Ne. Pozdravljam pa to pobudo. Država ima za nalogo, da skrbi za družbeno infrastrukturo, ne pa podjetništvo. Podjetništvo je stvar podjetnikov in ne države. Na vsak način je treba privatizirati. V Sloveniji ni kapitala, da bi ta državna podjetja, ki se privatizirajo, ostala v slovenski lasti. Prodajali bodo podjetja, ki so profitabilna, ker drugih ne bo nihče kupil. Problem je, da bo šel dobiček v tujino (zgled: LEK). Jaz zagovarjam liberalno državo, ki je prijazna državljanom in podjetnikom, ne pa da jih ovira in jim nagaja. Pri nas pa nimamo liberalne države. Poljski oporečnik Adam Mishnik je rekel, da »najhujše v komunizmu je tisto, kar ostane po njegovem propadu«. In to danes imamo.
Legendaren se mi zdi vaš stavek “mi gremo na volitve zato, da končamo z družbenim in gospodarskim eksperimentiranjem.” Tako močnega sporočila ni v Sloveniji pustil noben politik.
To eksperimentiranje še kar traja. Tako politično kot gospodarsko. Gospodarsko eksperimentiranje je vidno v tem, da je nedokončana privatizacija. Pri nas imamo KAD, ki je bila ustanovljena z namenom, da podpira pokojninski sklad. Kaj se sedaj počenja z njo, ne vem. V gospodarstvu ne moremo, ne znamo ali pa nočemo iz t. i. socializma. Ker pravega v resnici nikoli ni bilo. Že Djilas (in tudi jaz) ga je poimenoval neofevdalizem. Pol leta po osamosvojitvi smo dobili ustavo nacionalnega konsenza, ki pa se jo ves čas skuša podirati. Jaz zagovarjam liberalno državo, pa sem konzervativec in krščanski demokrat in se to morda čudno sliši. Pri nas pa smo zelo daleč od liberalne države, pri nas imamo birokratsko državo.
Kaj vam pomeni liberalna država?
Liberalnost še ni liberalizem. Liberalna država ima regulative kolikor jo je treba, minimum. Dr. Bučar je nekoč govoril o deregulaciji, ker smo imeli in še vedno imamo pretirano regulacijo. Birokracija (ki je nujna) mora biti prijazna državljanom in predvsem podjetništvu, ne pa da jih ovira v njihovi podjetniških pobudah. Če ilustriram: liberalna država je ZDA in konzervativna politika je, ko jo vodijo republikanci. Moj oče, ki je bil nekaj let Američan, je zelo preprosto ilustriral: “Kadar so na oblasti demokrati, so višje plače. Kadar pa so republikanci, ni brezposelnosti!”
Zakaj se Slovenci v večini tega eksperimentiranja, zlorabljanja ne zavedajo?
Saj ne moremo reči, da večina ne ve. Saj jim nihče ni povedal. Z ljudmi po polomu komunizma je zelo lahko manipulirati: npr. o prodaji družinske srebrnine, to so čisto cenene floskule. Po pol stoletja t. i. socializma in 20 letih še nadaljnjega eksperimentiranja na družbi in gospodarstvu so se zvrstile skoraj tri generacije z opranimi možgani o nekih prividih idealnega socializma. Socializem je utopičen projekt. Že komunisti so govorili, da imamo nepopolni, realni komunizem in gremo proti idealnemu socializmu. Med obema vojnama je bil čas iskanja neke oblike pravičnejše ureditve družbe: komunisti so ponujali socializem, fašisti korporativizem, katoliki pa gibanje za stanovsko državo, kar je isto korporativizem. Komunisti so mu rekli klerofašizem, kar imajo po svoje prav. Če pri socializmu odmislimo vse kar se je groznega v njegovem imenu dogajalo, imajo vsi socializmi v svojem idealu nekaj pozitivnega. Lahko celo verjamem, da so bolj humani od liberalnega kapitalizma. A za svoje vzdrževanje potrebujejo ogromno represije in regulacije. Samo z represijo lahko vzdržuješ umetne, utopične družbene sisteme. Ko represija popusti, se vse sesuje. Vidimo kaj se je zgodilo s komunizmom, s Poljaki in Nemci, ko jim je Gorbačov namignil, da ne bo poslal tankov. Ko represije ni več, ostane preprosto liberalna družba.
Kot kmetovalec ste imeli vse življenje, tako kot obrtniki, večjo ekonomsko svobodo kot delavci in uradniki. Je bila ta odločilna za vašo svobodo duha, mišljenja, govorjenja?
Bom povedal zgodbo. Ko sem bil star 40 let (okrog leta 1965), me je obiskal župnik. Prosil me je, da bi bral pasijon v cerkvi na cvetno nedeljo. “Prejšnje leto so brali gimnazijci, pa so imeli zato težave v šoli! Ti si pa kmet in ti nič ne morejo!” Takrat sem bil tudi občinski odbornik in sem marsikaj dosegel, ker sem marsikaj upal povedati na glas, stvari kakršne so bile. Celo v tistem režimu, če se nisi bal! Ko smo 1988 ustanovili Kmečko zvezo, me je kolega iz sosednje vasi vprašal: “A se nič ne bojiš? Te bo avto povozil?” Odgovoril sem mu: “Če se bomo bal, potem ne bo nič! Vem, da je karkoli lahko, samo bojim se ne! Potem, ko niso zaprli Zagožna in mene, so si tudi drugi upali.
