Bridka usoda in trpljenje, ki je po drugi svetovni vojni doletela Borisa Furlana, povojnega profesorja prava, in njegovo družino, je v slovenskem prostoru vsaj površno znana. Manj znane so podrobnosti, kako je povojna totalitarna oblast trpinčila ne samo njega samega, temveč tudi njegovo družino. Delček v še nepojasnjenem mozaiku nam sedaj v svojih spominih pogumno pojasnjuje njegova hči Stasha Furlan Seaton.

Borisu Furlanu in ženi Ani so se rodili trije otroci Borut, Staša in Aljoša. Stasha Furlan Seaton, sedaj že devetdesetletnica, je pred kratkim v samozaložbi objavila izjemno zanimivo knjigo z naslovom »War changes everything« (Vojna spremeni vse, First Publishing, 2014). V spominih na odnos s svojim očetom opisuje predvsem svoja medvojna in povojna leta, ko se je morala že v zgodnjih najstniških letih ločiti od staršev in sama poskrbeti zase.

Staša je že na začetku druge svetovne vojne z mamo in bratom Aljošo preko Istanbula prebegnila na varno v Jeruzalem, kjer so nato nekaj časa živeli. Kasneje so preko Kaira in Cape Towna prebegnili v New York, kjer jih je pričakal Boris Furlan. V New Yorku so nato živeli med leti 1941 in 1944, pri čemer se je oče že pred tem preselil v London. Nato so se leta 1944 vrnili v Jugoslavijo, pri čemer Staša najprej v Dalmacijo, preko Londona in Barija, nato pa naslednjega leta še v Ljubljano, in nazaj v Trst. Furlan je bil v teh letih dejaven v jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Furlanova potem leta 1945 s pomočjo britanskih častnikov iz Trsta prebegne v Rim, od tam pa v New York. Po drugi svetovni vojni je doštudirala na uglednem Barnard College, delu Univerze Columbia v New Yorku.

Boris Furlan, eden izmed utemeljiteljev pravoznanstva in filozofije prava na Slovenskem in nekdanji dekan ljubljanske pravne fakultete, predvsem pa pokončen človek, se je skozi življenje težko prebijal. V kolektivni zavesti slovenskega naroda ostaja kruta epizoda, ki jo je v noveli »Joycev učenec« literarno popisal Drago Jančar, ko je obolelega Furlana množica v Radovljici s samokolnico odpeljala proti Savi in ga v njej želela utopiti, a ga je nato v zadnjem trenutku rešila njegova druga žena Vera in skrivnostna črna limuzina (str. 337).

Furlana je še pred drugo svetovno vojno, v odsotnosti, na smrt obsodil tudi italijanski fašistični režim. Znano je, da so mu po drugi svetovni vojni skupaj s štirinajstimi drugimi, vključno z Ljubom in Franjem Sircem, sodili na t.i. Nagodetovem procesu pred kengurujskim sodiščem in ga obsodili na smrtno kazen, ki so jo kasneje spremenili v zaporno kazen. Furlan je več let preživel v samici, zaradi česar so mu je poslabšalo zdravstveno stanje, in je bolehal tudi po izpustitvi iz zapora. Tudi po izpustitvi iz zapora je še vedno živel nesvobodno, saj je OZNA nadzirala vsak njegov korak, ni smel zapustiti Ljubljane, odrečene pa so mu bile tudi vse državljanske pravice. Po demokratizaciji in osvoboditvi Slovenije, so bile sodbe takšnega kengurujskega sodišča razveljavljene, saj niso imele prav nič s pravom in še manj z minimalnimi standardi poštenega sojenja.

Čeprav je pisateljica po koncu druge svetovne vojne z očetom ohranjala stik preko pisne korespondence, ki jo je prestregala jugoslovanska obveščevalna služba, se bralec ne more izogniti občutku, da čuti slabo vest zaradi tega, ker ni mogla pomagati svoji družini iz skoraj nemogoče situacije. Takšni občutki so človeško razumljivi, vendar niso na mestu, saj je takrat storila vse, kar je bilo mogoče, še posebej spričo krutosti takratne totalitarne oblasti, ki ni trpela nobenega drugačnega pogleda na javno življenje. Stasha Furlan in njen mož Don Seaton sta si v petdesetih letih večkrat prizadevala, da bi slovenske komunistične oblasti Borisa Furlana izpustile na prostost, a so bile vse njune prošnje, kljub posredovanju tujih diplomatov neuslišane, saj so mu bile tudi po prihodu na prostost odvzete vse državljanske pravice. Boris Furlan je v enem izmed pisem Stashi in njenemu možu zapisal: »Ne prenašam množic. V vsakem tujcu vidim morilca …« (str. 336).

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• A. Puhar, Slovenski čas: Bridki spomini Staše Furlan V ZDA je lani izšla knjiga, ki bi mogla ali morala zbuditi precej pozornosti. Da je ni, pove nekaj malega o znatnem trudu, ki je...
• D. Bajt, Demokracija: Ali je Janši treba sneti glavo Odhod nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janše v zapor na Dobu je povzročil v slovenski javnosti protislovne reakcije. Njegovi strankarski pripadniki so strnili vrste in se...
• K. Jaklič, Sobotna priloga: Primer Patria – »cepajo kot muhe« Prispevek dr. Šugmanove in dr. Gorkiča je nadvse dobrodošel. Žal ne v smislu, kot si evidentno želita (da bi dokazal upravičenost obsodbe v primeru Patria), ampak ravno...
• I. Kršinar, Reporter: Udba na zatožni klopi V Nemčiji kazensko preganjajo udbovce, v Sloveniji pa udbovci novinarje. Na deželnem sodišču v Münchnu se je v petek začel sodni proces proti nekdanjemu šefu...