Po prepričanju mnogih je demokracija najbolj primeren političen sistem. V sebi ima vgrajene mehanizme prihoda in častnega odhoda iz oblasti. Demokratičen sistem sloni na premišljeni delitvi oblasti na klasične tri veje: izvršno, zakonodajno in sodno, ki druga drugo nadzorujejo v spoštovanju meja, ki jih postavlja značaj vsake od njih in ustava. Demokracija je politični sistem, ki sloni na spoštovanju zakonov, ki jim je temeljni kamen ustava. Dogma demokracije je, da je to vladavina ljudstva, ki se uresničuje po svobodno izvoljenih predstavnikih, ki se na cikličnih volitvah (večinoma na 4 leta) preverjajo na splošnih, tajnih in svobodnih volitvah. Demokracije ni brez svobode združevanja,veroizpovedi, vesti in govora.
Kdor hoče sodelovati v demokratičnem političnem življenju mora notranje sprejeti drugo dogmo, ki se glasi, vsaka oblast je začasna. Nihče nima pravice misliti in hoteti, da bi ostal večno na oblasti. Bistveno za demokracijo tudi je, da morajo biti državljani prepričani, da imajo izvoljeni predstavniki ljudstva, politiki torej, resnično oblast odločanja in zato tudi odgovornost za svoje odločitve.
Kakor vse, kar je človeškega, tudi demokracija ni brez napak in bolezni. Večinoma ima demokratičen sistem vgrajene mehanizme za premagovanje svojih lastnih napak, sistemskih in človeških, zato se izkaže za presenetljivo trdoživo človeško tvorbo. Demokracijo je torej možno uničiti le od znotraj, ko začne propadati in umirati iz dveh glavnih razlogov.
Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik, imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš«, prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo. Pred svojim odhodom pa praktično določijo svojega naslednika. Ker po dolgem mandatu tudi obvladujejo aparat stranke, t.j. vzvode, po katerih se koga imenuje na vodilna mesta in kandidata postavi na izvoljivo mesto na volilnih lističih, dejansko postanejo demokratično izvoljeni despoti, ki jih odnese le hud poraz na volitvah. Odnese njega osebno, ne vedno pa njegove struje ali klike. Prav zaradi tega je politična stranka običajno trda in nepremakljiva struktura, ki pozna malo samokritike in malo reformnega duha oz. menjave oseb na vodilnih mestih. Po drugi strani pa pogosto najdemo stranke, ki poznajo živahno notranjo razpravo, prave konfrontacije in frakcijske boje, ki običajno pripeljejo do razkolov in uničenja stranke kot take. Zato je prvo stanje pravzaprav logično, drugo pa prej zaželeno vse dokler vsi člani razumejo, kje in kdaj morajo nehati z notranjimi razprtijami in držati skupaj. Umetnost, ki jo praktično nihče ne obvlada.
Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
Dodajmo temu prvemu vzroku še zunajstrankarskega, takorekoč sistemsko komponento, ki je posebno v Sloveniji plod premišljenega uničevanja naše demokracije. Ko smo zadnjič spreminjali volilni sistem pod vodstvom kontinuitete, zdaj že pozabljene LDS z Golobičem in Drnovškom na čelu, so sprejeli absurden volilni sistem (pred sedanjim so praktično za vsake volitve sprejeli nov volilni zakon), ko so zavestno in premišljeno ukinili strankarske liste. Parola je bila »manj moči strankam« a zdaj kandidati ne le, da tekmujejo drug proti drugemu zunaj svojih strank, temveč tudi znotraj lastnih strank. Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi, kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve, koga voli in kdo bo izvoljen. Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali, koga hočejo in koga ne v parlamentu.
Drugi razlog za umiranje demokracije pa je volilna neudeležba. Nasprotniki demokratičnega političnega sistema, to so tisti, ki bi radi bili večno na oblasti, se veselijo slabe volilne udeležbe. Zanjo delajo vedno, ko v ljudeh zbujajo antipatijo do politike in politikov. Medijska propaganda za abstinenco je tako silovita, trajna in prefinjena, da dejansko kroji usodo države. Vsak, ki se odreče svoji pravici do glasovanja, prepusti politično areno vedno istim manipulatorjem, ki se dobro znajdejo pri državnih jaslih. Kaj pa bi rekli o volitvah, na katere gre manj kot polovica državljanov? Ali jih bomo imeli za legitimne, ko pa za referendum, ki je najvišji izraz politične volje državljanov o enem vprašanju, zahtevamo udeležbo 50% + 1 glas da je sploh veljaven? In več kot ena država se nevarno približuje temu pragu neudeležbe na volitvah. V našem primeru bi to dejansko pomenilo, da je sedanja referendumska ureditev v svojem bistvu nedemokratična, ker postavlja višje zahteve pri neposrednem vladanju ljudstva kakor pa jih postavlja za izvolitev v državni zbor, kjer potem odločajo tudi o tako usodnih vprašanjih kakor je družina, zakon, posvojitve, popredmetenje otrok in ubijanju ostarelih brez sodelovanja ljudstva. Referendum, ki je bil zadnje orodje zoper nasilje in totalitarnost kontinuitete, so uspeli razvrednotiti in uničiti. Zdaj delajo, kar hočejo. Zato še enkrat: Kaj pa bo, ko bo udeležba na splošnih parlamentarnih volitvah padla pod 50%. Ali bo tista oblast še legitimna?
