Po prepričanju mnogih je demokracija najbolj primeren političen sistem. V sebi ima vgrajene mehanizme prihoda in častnega odhoda iz oblasti. Demokratičen sistem sloni na premišljeni delitvi oblasti na klasične tri veje: izvršno, zakonodajno in sodno, ki druga drugo nadzorujejo v spoštovanju meja, ki jih postavlja značaj vsake od njih in ustava. Demokracija je politični sistem, ki sloni na spoštovanju zakonov, ki jim je temeljni kamen ustava. Dogma demokracije je, da je to vladavina ljudstva, ki se uresničuje po svobodno izvoljenih predstavnikih, ki se na cikličnih volitvah (večinoma na 4 leta) preverjajo na splošnih, tajnih in svobodnih volitvah. Demokracije ni brez svobode združevanja,veroizpovedi, vesti in govora.
Kdor hoče sodelovati v demokratičnem političnem življenju mora notranje sprejeti drugo dogmo, ki se glasi, vsaka oblast je začasna. Nihče nima pravice misliti in hoteti, da bi ostal večno na oblasti. Bistveno za demokracijo tudi je, da morajo biti državljani prepričani, da imajo izvoljeni predstavniki ljudstva, politiki torej, resnično oblast odločanja in zato tudi odgovornost za svoje odločitve.
Kakor vse, kar je človeškega, tudi demokracija ni brez napak in bolezni. Večinoma ima demokratičen sistem vgrajene mehanizme za premagovanje svojih lastnih napak, sistemskih in človeških, zato se izkaže za presenetljivo trdoživo človeško tvorbo. Demokracijo je torej možno uničiti le od znotraj, ko začne propadati in umirati iz dveh glavnih razlogov.
Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš« prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo. Pred svojim odhodom pa praktično določijo svojega naslednika. Ker po dolgem mandatu tudi obvladujejo aparat stranke, t.j. vzvode po katerih se koga imenuje na vodilna mesta in kandidata postavi na izvoljivo mesto na volilnih lističih, dejansko postanejo demokratično izvoljeni despoti, ki jih odnese le hud poraz na volitvah. Odnese njega osebno, ne vedno pa njegove struje ali klike. Prav zaradi tega je politična stranka običajno trda in nepremakljiva struktura, ki pozna malo samokritike in malo reformnega duha oz. menjave oseb na vodilnih mestih. Po drugi strani pa pogosto najdemo stranke, ki poznajo živahno notranjo razpravo, prave konfrontacije in frakcijske boje, ki običajno pripeljejo do razkolov in uničenja stranke kot take. Zato je prvo stanje pravzaprav logično, drugo pa prej zaželeno vse dokler vsi člani razumejo, kje in kdaj morajo nehati z notranjimi razprtijami in držati skupaj. Umetnost ta, ki jo praktično nihče ne obvlada.
Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
