V industriji je običaj, da proizvajalec za svoj izdelek da garancijo. Za gospodinjske pripomočke (aparate) je ta navadno eno ali dve leti, za stavbno pohištvo so mi pred leti dali pet let, sedaj gledam reklame avtomobilske industrije, pa oglašujejo za proizvajalca vozil znamke Audi šest let, za Kio sedem let itd. Zdi se, da želi proizvajalec s svojo obljubo garancije kupcu povedati, da je zanesljiv, da zaradi njega ne bo stresa, da bomo s proizvodom prišli varno na cilj.
Za gospodinjski aparat, vzemimo za primer palični mešalnik, vemo čemu, no ja vsaj gospodinje vedo, čemu naj bi služil, za okna in vrata tudi, za avto, prepričan sem, da ga ni nikogar, ki ne bi z menoj soglašal, da za to, da varno pridem z a na b in b na a. Varno pridem, se za njimi (okni) počutim varnega, vem, da bo testo zgneteno, da bo iz sadja nastal napitek iz zmešanega sadja.
Pred časom sem si drznil obregniti se ob določeno družbeno dogajanje, a se je med komentarji znašel tudi nekdo, ki se je vprašal, kaj sploh avtor s svojim zapisom želi povedati? Vsak zapis, ki pride izpod peresa, ima dva namena, samemu avtorju (to je meni) potrkati na vest in drugo, bralca spodbuditi k razmisleku.
V naslovu ste zagotovo prebrali “40 let garancije”! Če sem v uvodu zapisal nekaj običajnih in vsakdanjih dejstev, je sedaj čas, da preidem k onim 40 let. Garancija, upam, da običajnemu bralcu, ta beseda ni tuja in ve, kaj bi z njo počel, vprašanje je, kaj početi z dobo – “40 let”.
Iz konteksta iztrgana izjava in odzivi študentov
Pred časom so me študenti ob neki priliki, ogorčeni nad izjavo papeža Frančiška o vzgoji, izzvali in nastal je dolg in upam, tudi dober debatni krožek. Papež Frančišek je namreč pri avdienci prejšnjo sredo (4. februarja 2015) navedel primer očeta, ki je dejal, da včasih mora udariti svoje otroke, vendar nikoli v obraz, da jih ne bi ponižal. In ob tej izjavi se je razvila razprava, dobra razprava, ki je je lahko učitelj ob svojih študentih samo vesel.
In smo razpravljali. Kako je mogoče, da papež zagovarja “udariti otroka”, saj to je ja v nasprotju z Deklaracijo o otrokovih pravicah. To je nasilje. Pa smo poiskali celotno besedilo njegovega govora na spletu in tam se je pokazala povsem drugačna slika. Ob branju besedila Deklaracije smo ugotovili, da papež še kako dobro pozna deklaracijo, da pozna njena izhodišča, ki so bila kar nekaj tisočletij prej razglašena, kakor je bila Deklaracija. Že sam stavek je pokazal, da udarec očeta ne sme in noče otroka osramotiti.
In potem sem se spomnil zagovora diplomskega dela, kje sem predsedoval komisiji in je mlada, nadobudna pravnica zagovarjala svojo raziskavo o nasilju v družini. In, predsednik, ne bi bil predsednik, če ne bi izzival s vprašanjem: kje je meja med vzgojno kaznijo in nasiljem. Kolegica je zagovarjala tezo, da je vsaka vzgoja nasilje. In sva razpravljala. V nalogi je navedla, da so otroci garancija za srečno prihodnost. Razpravljala sva o sreči. O simbolu sreče. Saj je človek lahko tudi simbol, vsaj tako pravi pokojni Trstenjak. Ugotovila sva, da je doma s kmetov, da ima njen oče na vratih hleva podkev kot garancijo za srečo pri živini, pa pri vožnji s traktorjem in še sva naštevala. Sledilo je vprašanje, kaj pa potrebujemo za nastanek podkve? Sem pomagal: kos železa, pa kladivo, pa nakovalo, pa meh, pa razbeljeno peč, pa posodo z vodo, pa klešče, pa šilo in na koncu sva ugotovila, da je potreben človek, kovač, ki bo z natančno mero vročine in hladu, z natančno mero udarcev iz tega kosa, neoblikovanega kosa železa, naredil uporabno podkev, slovenski ljudski simbol za srečo.
In smo nadaljevali z razpravo o vzgoji. Primer kovača je služil kot vodilo – njegovo delo, vročina in hlad morajo biti natančno odmerjeni. In obrnili smo na oblikovanje simbola človeka, na izobraževanje in vzgojo. Ugotovili smo, da vsak otrok potrebuje izobrazbo, potrebuje pa tudi vzgojo. Potrebuje potrpežljivega vzgojitelja v podobi očeta in matere, v podobi učitelja, ki je sposoben “čakati in odpustiti, … odločno opozarjati, …, ki zna opozoriti otroka, ne da bi ga ponižal, je isti, ki zna nuditi zaščito brez pridržkov” (iz nagovora papeža Frančiška pri avdienci 4. februarja 2015). Na nekem drugem mestu pa papež Frančišek pravi, da je človeku za to nalogo, kakor kovaču za izdelavo podkve, na voljo razum, srce in roke – možnost zgleda, saj je pri tem “ključno, da človek misli, kar čuti in dela; da čuti, kar misli in dela; da dela, kar misli in čuti” (papež Frančišek, 43-44).
Start up
Ne bom govoril o “start up” podjetjih, govoril bom o ...
