Nepoznavanje miselne tradicije konservatizma lahko gotovo označimo kot eno izmed največjih belih lis slovenske humanistike. Da se slednje počasi zapolnjujejo, se lahko poleg nekaterim redkim objavam del konservativnih klasikov (v mislih imam predvsem deli Nova politična znanost E. Voegelina ter Moč idej R. Weaverja, ki ju je izdal Inštitut Karantanija) zahvalimo tudi prispevkuKritike konservativne. Namen pričujočega zapisa je nadaljevanje tega poslanstva – v njem namreč želim predstaviti pomembnega avtorja, ki je v slovenskem prostoru tako rekoč nepoznan, in sicer ameriškega sociologa Roberta Nisbeta.

Resnici na ljubo je treba reči, da je Nisbet avtor, ki ne sodi med »zvezdnike« niti med nekoliko ekscentričnimi krogi konservativnih intelektualcev v anglosaških deželah. Kot poudarja priznani kolumnist New York Timesa Ross Douthat, lahko razloge za to iščemo predvsem v tem, da Nisbet ni bil izstopajoča osebnost. Manjkale so mu npr. filozofske ambicije Lea Straussa ali Richarda Weaverja, prav tako pa ni nikoli iznašel dobro zvenečih fraz, kot je denimo »imanenca eshatona« Ericha Voegelina. Ne glede na to imamo opravka z avtorjem, čigar ideje so izredno zanimive in, upam si reči, nepogrešljive za vsakega, ki bi rad bolje razumel sodobne družbene procese, predvsem problem skupnosti.

O pomenu skupnosti v konservativni miselni tradiciji sem že pisal. Dejansko je prav pomen, ki ga konservativci pripisujemo skupnosti nasproti posamezniku ter s tem nujno povezano vprašanje avtoritete, ena bistvenih razlik med nami in našimi liberalnimi »bratranci«. O Nisbetovih uvidih glede te problematike bomo več izvedeli nekoliko kasneje, za začetek si najprej grobo oglejmo njegovo življenjsko pot.

Robert Alexander Nisbet je bil rojen leta 1913 v mestecu Maricopa blizu Los Angelesa v Kaliforniji. Študiral je sociologijo na Berkeleyu, kjer je tudi doktoriral iz francoske konservativne misli 19. stoletja. Danes se sliši skorajda groteskno, da je prav na Berkeleyu prišel v stik z robustno obrambo »vmesnih« institucij v delih Edmunda Burka in Alexisa de Tocquevillea, ki sta bila v ameriškem družboslovju tedaj skorajda neznana. Sic transit gloria mundi. Poklicno je deloval kot profesor na Berkeleyu in nato kot dekan oddelka Kalifornijske univerze v Riversideu. Višek akademske kariere pa je dosegel, ko je prevzel prestižno Katedro Alberta Schweitzerja na univerzi Columbia v New Yorku. V zadnjih letih življenja je raziskoval na American Enterprise Institute, konservativnem think tanku v Washingtonu, kjer je leta 1996 tudi umrl.

Propad skupnosti kot bistvo moderne

Problem in pomen »vmesnih« institucij oz. različnih skupnosti je glavna tema Nisbetove misli. O tem pričajo že naslovi nekaterih njegovih najpomembnejših del – The Quest for Community (1953), The Sociological Tradition (1966), The Social Philosophers: Community and Conflict in Western Thought (1973), Twilight of Authority (1975). Skratka, Nisbeta je vse življenje zaposloval pomen skupnosti. Tu se sámo postavi vprašanje, kaj je avtor pod tem pojmom sploh razumel.

Izhajajoč iz Tönniesovega razlikovanja med Gemeinschaft (občestvom, skupnostjo) in Gesellschaft (družbo), je za Nisbeta skupnost »nekaj, kar obsega mnogo več kot zgolj lokalno skupnost. Pojem označuje vse oblike odnosov, za katere je značilna velika prisotnost intimnosti, čustvene globine, moralne obveze, socialne povezanosti in kontinuitete v času«. Skupnost zato obsega in vključuje celotnega človeka in je popolno nasprotje čisto racionalno organiziranim delovnim odnosom, ki danes prevladujejo v zahodnih družbah.

Osrednji pomen skupnosti označuje tudi Nisbetov pogled na zgodovino. Skupnost, kot smo jo pravkar opisali, je bila skozi večino človeške zgodovine, vse do prihoda moderne dobe, razumljena kot nekaj naravnega. Bistvena novost moderne je prav to, da stvari niso več mogle biti sprejete kot preprosto dane, temveč podvržene zunanjemu kriteriju – razsvetljenskemu razumu, ki lahko spoznava naravno pravo. Naravno pravo pa je postalo tudi kriterij sprejemljivosti ali nesprejemljivosti družbenih odnosov. Ti so bili podrejeni novim normativnim vrednotam, ki so jih na podlagi naravnega prava razvili misleci razsvetljenstva – hotenju, privolitvi in pogodbi. Občestvo, cerkev, ceh – vse te starodavne skupnosti so bile podvržene radikalnemu preizpraševanju in v večji ali manjši meri zavrnjene kot tiranske in nazadnjaške oziroma ekonomsko neučinkovite. Individuum ni bil več razumljen in utemeljen le prek svojih odnosov z okoljem oz. soljudmi, temveč kot načeloma avtonomen. Da ne more izkoristiti te svoje avtonomnosti, so krivi le zatiralski družbeni odnosi: »Človek je bil primaren, njegovi odnosi sekundarni«. Posameznik je zdaj poizkušal – in moderna filozofija je te njegove poizkuse legitimirala – seči onkraj svoje primarne družbene vloge in dolžnosti.

Jasno je, da je premosorazmerno s propadom manjših skupnosti rasla velikost in pristojnost države, ki je prevzemala vedno več funkcij, ki so prej bile v domeni prvih (skrb za svoje starejše člane je bila tako npr. dolžnost družine in deloma vaške skupnosti, funkcijo nekakšnega »sodnika za prekrške« je opravljal fevdalni gospod, moralni predpisi so bili v veliki meri domena Cerkve itd.). »Konflikt,« pravi Nisbet, »med centralno vlado in avtoritetami ceha, vaške skupnosti, razreda in verske skupnosti je bil najusodnejši izmed vseh konfliktov v človeški zgodovini«. Pri tem je treba poudariti, da si je moderna država vsaj deloma izborila nekatere lojalnosti, ki so bile običajno pridržane vmesnim skupnostim – postala je totalna politična skupnost. Izmed teoretikov, ki so najbolj pripomogli k prevladi države nad nižjimi institucijami, Nisbet izpostavlja predvsem Bodina, Hobbesa in Rousseauja. Hobbesove ideje so vzpostavile državo kot nekakšen nadomestek verske skupnosti, Rousseau pa jo je povzdignil na raven najvišje moralne skupnosti. Da bi zagotovil človeško enakost, je slednji skušal posameznike »osvoboditi« od drugih posameznikov in od njihovih skupnosti. Pri tem pa se pogosto pozablja, da je tako osvobojeni posameznik postal – odvisen od države. Država naj zagotovi posameznikovo enakost in svobodo, a v zameno mora posameznik svojo voljo podrediti volonté générale. V rousseaujevski državi ni prostora za uporniške posameznike in neodvisne institucije, celo religija mora biti vključena oz. izenačena z vrednotami nacije.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• R. Friškovec, Družina: Zapori so ogledalo družbe Zapori so v zadnjih letih pri nas vedno bolj povezani z naslovnicami različnih odmevnih sodnih procesov, prihodom znanih oseb na prestajanje kazni zapora in lovom...
• S. Kovač, Finance: Stranka Igorja Šoltesa je nateg letošnjega poletja Šoltes je napovedal spremembo ekonomskega sistema, kar je neuspešno počel že njegov ded Edvard Kardelj. Nekdanji predsednik računskega sodišča Šoltes je minuli teden potrdil ustanavljanje...
• R. Pikon, Finance: Ni treba, da otrokom piska Spoštovana vlada, v upravljanje vam damo osem milijard evrov. Zapravite jih devet. In še vedno imamo lačne otroke. Se vam zdi, da delate dobro? Prejšnji...
• A. Čerin, Preprostost: Spustiti iz rok … Ponavadi, ko pišem o vzgoji, se velikokrat zapičim v to kako se starši oklepamo svojih otrok, jih privezujemo nase in ne spustimo pravočasno (ali pa...