Prevod in uvod v esej: Robert Šifrer

Malo sodobnih demokracij nam ponuja tako močno zgodbo o institucionalnem propadu , ki se je tako naglo zgodil v Grčiji. Kljub turbulentni politični zgodovini v 20. stoletju, je Grčija pridobila veljavo po desetletjih ustvarjanja dejanskega bogastva. Dokler zaradi bitke dveh glavnih političnih strank na osnovi socialne države ni počilo. Obe stranki sta se spopadali z istimi orodji: s populizmom in s pokroviteljskim nudenjem negovalne zaščite (država varuška). Pravnik in ekonomist Aristides Hatzis prikazuje v eseju kratkoročno zasledovanje političnega napredka obeh strank skozi etatistično politiko, ki generira korupcijo, pretirano zadolženost in politični kolaps. Hatzis dela kot profesor filozofije prava in teorije institucij na Univerzi Atene in piše o grški krizi na portaluGreekCrisis.net.

Grška zgodba o uspehu

Moderna Grčija je postala simbol ekonomske in politične skorumpiranosti, naravni eksperiment institucionalnega propadanja. To ni lahko za posamezno državo, da služi svetu kot učbeniški primer tolikih institucionalnih pomanjkljivosti, rigidnosti, popačenj, kot so jih grške vlade uspele narediti. Primer Grčije je poučna opozorilna zgodba za vse ostale države.

Grčija je bila nekoč upoštevana kot uspešna država, zgodba o uspehu. Nekateri lahko celo trdijo, da je bila več desetletij glavna zgodba o uspehu na svetu. Povprečna stopnja grške rasti je bila 5,2 odstotkov kar pol stoletja (od 1929 do 1980), v tem obdobju je Japonska dosegala 4,9 odstotna rast.

Te številke so še bolj impresivne, če upoštevamo grško politično situacijo v tem obdobju, ki je bila daleč od normalnosti. Od leta 1929 do 1936 je bila soočena z državnimi udari, sovražnimi političnimi spopadi, s kratkotrajnimi diktatorstvi in v naporu asimilacije več kot 1,5 milijona grških beguncev iz Male Azije, ki so pobegnili iz Turčije (teh 1,5 milijona beguncev je v tistih časih predstavljalo kar tretjino celotne grške populacije). Med letoma 1936 in 1940 je imela Grčija desno diktaturo, ki je v številnih primerih spominjalo na ostale takratne diktature v Evropi v tistem času tik pred vojno. V času 2. svetovne vojne (1940-1944) je bila Grčija procentualno najbolj prizadeta nacija v Evropi glede civilnih žrtev vojne. Takoj po umiku Nemcev pa je Komunistična partija Grčije sprožila besno državljansko vojno, ki je še dodatno opustošila Grčijo. Ta kruta državljanska vojna je potekala v dveh etapah po nemirih in revoluciji, organiziranih s strani KP Grčije: leta 1944 in nato med letoma 1946 in 1949. Med letoma 1949 in 1967 je Grčija ponudila tipičen primer paternalistične neliberalne demokracije z velikimi primanjkljaji vladavine prava. 21. aprila 1967 je vojaška hunta zavzela oblast in vladala Grčiji do julija 1974, ko je Grčija postala ustavno-liberalna demokracija. Gospodarstvo Grčije je uspelo močno rasti kljub vojni, udarom, številnim pomanjkljivostim, diktaturam in ostalim političnim turbulencam.

Sedem let po uveljavljanju ustavne demokracije je devet takratnih članic Evropske skupnosti (ES) sprejelo Grčijo kot deseto članico (celo pred Španijo in Portugalsko). Zakaj? To je bila v veliki meri politična odločitev. Hkrati pa je temeljila na desetletjih občudujoče gospodarske rasti, kljub vsem neuspehom in oviram. Ko je Grčija vstopila v ES, je javni dolg znašal samo 28 odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda), primanjkljaj proračuna je bil manjši kot 3 odstotke BDP in stopnja brezposelnosti je bila 2 do 3 odstotke.

Toda to še ni konec zgodbe. Tu se zgodba šele začne.

Grška pot v krizo

Grčija je postala deseta članica ES 1. januarja 1981. Deset mesecev kasneje (18. oktobra 1981) je na oblast prišla socialistična stranka Grčije Andreasa Papandreoua (PASOK), ki je imela radikalno etatistično ( vse bo država naredila) in populistično (kar večina ljudi rada sliši) agendo, katera je vključevala tudi izstop Grčije iz ES. Seveda, nihče ni bil tako neumen, da bi uresničil takšno obljubo. Grčija s PASOK-om na oblasti je ostajala v ES. PASOK pa je uspel spremeniti grško politično in gospodarsko klimo v samo nekaj letih.

Današnja kriza v Grčiji je v večini rezultat PASOK-ove zelo kratkovidne politike, v dveh pomembnih značilnostih:
1. PASOK-ova gospodarska politika je bila katastrofalna. Naredili so smrtonosen koktajl prenapihnjene in neučinkovite »države blaginje« (»socialne države«) z zadušljivo intervencijo in pretirano regulacijo privatnega sektorja.

2. Politična zapuščina PASOK-a je naredila še večje opustošenje na dolgi rok, saj je njen politični uspeh pokvaril tudi desno, konzervativno stranko »Nova demokracija« v revno fotokopijo Pasoka. Od leta 1981 do 2009 sta obe stranki volivcem ponujali v glavnem populizem Socialne države, pajdaški, tovarišijski kapitalizem, etatizem, nepotizem, zaščitništvo in paternalizem. In tako je ostalo do danes.

Današnji rezultat je posledica katastrofalnega tekmovanja teh dveh najmočnejših strank, katera bo bolj socialistična in bo ponujala bolj privlačen populizem socialne države, plenilski etatizem, čim večje ugodje in zaščito svoji volilni bazi.

Kaj je motor rasti gospodarstva in blaginje

Bogastvo ustvarjajo ljudje z delom in prostovoljnim sodelovanjem in izmenjavo. Prostovoljna izmenjava ni igra ničelne vsote, v kateri je dobiček enega podjetnika uravnotežen z izgubo drugega podjetnika ali delavca, družbe ali okolja. Ampak je prostovoljna izmenjava igra pozitivne vsote, ki vodi k temu, da nastane nova, dodatna vrednost, ki si jo razdelita udeleženca posla. Neprostovoljne izmenjave pa so pogosto igre negativne vsote v kateri so izgube (škoda) poražencev veliko večje od dobička zmagovalcev. Na primer, če te v parku ponoči ropar zabode z nožem z namenom, da ti ukrade denarnico z 90 evri, bodo stroški kirurške oskrbe, zdravil in bolnice 5.000 evrov. Dobiček roparja je 90 evrov, zanj pa je naredil tebi najmanj 90 evrov škode in zdravstveni zavarovalnici 5.000 evrov škode, izgube. Da o trpljenju žrtve sploh ne govorimo. To je igra negativne vsote, ki se vedno dogaja tudi, ko politiki delijo naš davkoplačevalski denar. Prerazdeljevanje bogastva vedno vključuje izdatke v redkih virih na obeh straneh: ropati ali se izogibati biti oropan. Vsota vseh stroškov bo vedno mnogo večja od bogastva, ki ga prerazdeljujemo.

Beri dalje...