Spoštovani Tone!

»Povabiva Janeza Janšo in Ljudmilo Novak na eno kavico!«, praviš v svojem zadnjem pismu. Prijazen predlog in tudi sam menim, da je komunikacija med predsedniki različnih strank zelo dobrodošla. Predvsem med predsedniki sorodnih strank bi moralo biti v navadi, da se ob pomembnih vprašanjih pokličejo in izmenjajo mnenja.

Nobeni stranki ne moremo a priori očitati, da nima državotvornih namenov in da ji ne gre za bolj normalno in prijazno državo. Problem sodelovanja med strankami ni v tem, da bi ene želele dobro, druge pa slabo. Problem je v različnem razumevanju stanja v državi, iz česar pogosto sledi načrtovanje različnih – celo nasprotnih si – poti iz gospodarske ter politične in moralne krize. V temelju gre za vprašanje »sorodnosti«, brez katere ni možno pristno, zanesljivo in dolgoročno sodelovanje.

Zadnje čase pa se mi zdi, da je sorodnost med SDS in NSi (vsaj na nekaterih področjih) nekoliko zbledela. Glede arhivskega zakona na primer so tekla dolga pregovarjanja in prepričevanja, a se stališča niso niti malo zbližala. Tudi glede politične zlorabe sodstva, ki jo je afera Patri zelo jasno razgalila in zaradi katere velja Slovenija v veliki meri za politično skorumpirano in krivično državo, sta si SDS in NSi še vedno na različnih bregovih. Take razlike, ki sprožajo dvom o sorodnosti, verjetno ni možno premostiti tudi ob stotih kavicah.

Ne vem pa še, kakšna bo usoda Zakona o dostojnem pokopu, ki ga predlaga NSi. Tudi v mandatu 2004-2008 smo se intenzivno ukvarjali s to problematiko. Odprli smo postopek sprememb zakona o žrtvah vojnega nasilja in zakona o vojnih grobiščih iz leta 2003. Hoteli smo uzakoniti nediskriminatoren in civilizacijsko dostojen odnos do pobitih pripadnikov protikomunistične strani državljanske vojne in do pobitih nedolžnih civilistov, žena in otrok. Pri tem smo takrat skupaj z NSi in SLS zavzeli stališče, da moramo pri izboljšavi teh zakonov končno prisluhniti tudi legitimnim zastopnikom teh žrtve, to je Novi slovenski zavezi. Ker pri ideološkem poimenovanju žrtev in grobišč ter pri določanju statusa teh doslej zanemarjenih žrtev nismo uspeli oblikovati besedila, ki bi bilo sprejemljivo tako za leve kot desne, tako za Zvezo borcev kot za Novo slovensko zavezo, smo ustavili sprejemanje zakonov. V takratni koaliciji je namreč veljalo mnenje, da ti zakoni ne smejo biti sprejeti s preglasovanjem, ker ne smejo ponovno deliti naroda, ampak morajo predstavljati začetek procesa sprave. Upam, da bo tudi pri Zakonu o dostojnem pokopu vsaj naša poslanska skupina svoje soglasje pogojevala s soglasjem legitimnih predstavnikov tistih žrtev, o katerih zakon govori.

So pa tudi primeri, pri katerih se soglasje med SDS in NSi vzpostavi brez težav. Naj omenim le zavzemanje za umik države iz gospodarstva in bančništva, brez katerega ne bomo niti stopili na pot normalizacije, kaj šele postali uspešna država. Javlja se tudi skupno nasprotovanje razvrednotenju »zakonske zveze«, ki je že tisočletja rezervirana za zvezo med moškim in žensko. Ta zveza namreč predstavlja tisto osnovno celico družbe, ki je najbolj primerno okolje za spočetje, rojstvo in vzgojo otrok, zaradi česar ta zveza uživa (oziroma je doslej uživala!) status posebnega družbenega pomena.

Taka stališča so v obeh strankah očitno na nek način samo po sebi umevna. Niso rezultat nobenih dolgih usklajevanj in zato morda predstavljajo določeno (a ne zadostno?) mero »naravne sorodnosti«.

Različne stranke pa imajo različne prakse oblikovanja stališč do posameznih problemov. Pri nekaterih se vodstva (oziroma poslanci) odločajo po »trenutnem razpoloženju« ali po sugestiji »stricev« (lobijev) iz ozadja. Pri drugih pa je postopek oblikovanja stališč dolgotrajnejši in temeljitejši. Pri njih stališča zorijo v strokovnem svetu, odborih in drugih strankinih telesih in predstavljajo strankin avtentičen obraz.

To so po navadi večje in bolj resne ter stabilne stranke. Ko je enkrat stališče izoblikovano, ga je težje spreminjati in usklajevati s stališči drugih strank. V takem primeru zahteva usklajevanje več predpriprav. Najbolje je, če pride do izmenjave mnenj že v začetni fazi oblikovanja stališč v – na primer – strokovnih svetih. To pa je možno samo med strankama, ki jima gre bolj za državo kot za lasten prestiž in med katerima vlada neke vrste »politična simpatija«, ki ni obremenjena z iracionalnim strahom, da je ena vedno v senci druge in da jo ta druga kar naprej »ogroža«.

Oprosti, mogoče res preveč »modrujem«, a si me k temu sam napeljal s svojim »receptom za odpravo nestabilnosti na desnici«.

Praviš, da je treba najprej »o(d)pustiti stare zamere«. Tudi predsednik(ca) je človek. In povsem človeško je, da če te nekdo žaljivo zavrne, se mu pač nič več ne vsiljuješ. Sprejmeš na znanje, da ima drugačna stališča in da hoče svojo pot. To še ni zamera, je pa upoštevanje realnosti. No, v takem primeru verjetno tudi kavica ne bi škodila, a posebnega učinka ne bi imela.

Nato predlagaš »dogovor o nenapadanju«. Veš, če imata stranki o kaki stvari popolnoma nasprotna si stališča, ni pričakovati, da ne bosta »napadali« teh nasprotnih si stališč. »Napadanje« v smislu osebne žalitve pa tudi v politiki res ni dobro. Je škodljivo. Predvsem če smo zamerljivi in jih celo napihujemo. Še huje pa je, če nasedamo govoricam ali celo namerno podtaknjenim dezinformacijam. Ko so se v nekaterih kolumnah Reporterja in Demokracije pojavile posamezne kritike ravnanja politikov NSi, sem bil priča resnih očitkov, kako SDS oziroma Janez Janša »napada« Novo Slovenijo. In šele po temeljitem pogovoru sem dobil občutek, da je nesporazum (vsaj malo) presežen. Vsaj ti verjemi, ni Janša kriv za vse, kar je bilo, je in še bo narobe v Sloveniji! S pogovori se torej res lahko razgradijo ali vsaj omilijo nesporazumi, ki lahko prebujajo tudi občutek »napadanja«.

»Dogovor o sodelovanju« je v času neredkih razhajanj med strankama po mojem mnenju lahko le v obliki dogovora, da bomo izmenjevali mnenja in se po možnosti v posameznem primeru tudi dogovorili za enako (podobno) stališče ali celo skupni nastop. Ker smo oboji v opoziciji, pa sodi to v redno komunikacijo med poslanskima skupinama.

Predlagaš tudi »skupno posredovalno telo«. Tako telo pa že imamo. To sta predsednika strank in vodje poslanskih skupin, za katere sem prepričan, da se znajo pogovoriti tudi brez najine kavice. Ne more pa škoditi, če jih k takim pogovorom spodbujamo.

Kot vidiš, v bistvu podpiram tvojo pobudo »za odpravo nestabilnosti na desnici«, vendar jo poenostavljam v en sam »recept«: več pogovorov o »nesporazumih« in več izmenjav stališč o pomembnih vprašanjih, po možnosti že pred oblikovanjem dokončnega stališča stranke.

In kaj midva pri tem lahko storiva? Nič posebnega! Lahko pa v krogu svoje stranke po svojih močeh širiva kulturo pogovora in iskanja skupnih stališč. Pri tem pa se morava zavedati, da so verjetno minili časi, ko je bilo možno praktično v vseh pomembnih vprašanjih oblikovati skupna stališča. Sem za male korake in velike pogovore.

Lep pozdrav,
France Cukjati

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Kristjan, kam greš? Pretresi, do katerih je v Sloveniji prišlo v zadnjih mesecih, ne jenjajo, vse bolj je videti, da korak nazaj v Slovenijo, kakršno smo poznali zadnji...
• Arhivski ring II: vladi, ministru, strankam Nisem poseben ljubitelj slovenske strankarske prepirljivosti, in fanatizma in podobnih zagrizenosti, ki so podžigale naše prednike v kulturnem boju, državljanski vojni in podobnih pretiravanjih. V...
• Zmagati bo potrebno na volitvah Seveda se je moč strinjati, da se slovensko družbeno okolje že precej časa, v grobih črtah pa celo vse poosamosvojitveno obdobje razvija v smeri, kjer...
• Zakaj Demos ni izvedel lustracije Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam,...