Zgodba o pozabljenem sveta preteklosti, ki živi v sedanjosti
Zgodba se je začela v tridesetih letih prvega stoletja našega štetja v Antiohiji. V kozmopolitskem mestu današnje južne Turčije so prvikrat prepoznali kristjane kot nekaj novega, posebnega, kot novo verstvo. Krščanstvo je izšlo iz judaizma, prestopilo v rimsko-helenistični svet in se prav kmalu razširilo po celotnem svetu. Vendar pa na samem začetku stvari niso potekale tako enostavno. Krščanstvo se ni izoblikovalo z danes na jutri, ampak je njegov razvoj potekal kar nekaj stoletij, dokler ni krščanstvo dobilo današnje oblike.
Krščanstvo ima prav to kot druga monoteistična verstva velik problem. Ker gre za verstvo v enega Boga to pomeni, da to verovanje ne omogoča stranpoti ampak zahteva sledenje prevladujoči usmeritvi. Vsi tisti, ki prevladujoči usmeritvi ne sledi, pa so prav kmalu označeni kot nepravoverni, oziroma še slabše kot heretiki. Tudi po tistem, ko se je oblikovalo kot državno verstvo Rimskega imperija, so se oblikovale nove in nove ločine, ki so hromile enotnost Cerkve. Krščanstvo pozne antike je problematiko razkolov znotraj Cerkve poizkušalo reševati s koncili. Poznamo 7 koncilov, ki jih priznavajo praktično vse danes obstoječe krščanske Cerkve. Na teh koncilih so poizkušali doseči enotnost, kar pa ni uspelo. Najbolj problematična sta bila predvsem dva. Tisti v Efezu iz leta 431 in tisti iz Kalcedona iz leta 4513.
Zgodovina krščanstva v Vzhodnem Sredozemlju
Leta 431 Cerkev Vzhoda, ki je bolj poznana kot Nestorijanska oziroma Asirska cerkva ni prevzela nauka koncila, ki je opredelil Marijo kot božjo mati. Cerkev Vzhoda namreč uči, da se Kristus ni rodil kot Bog, ampak je tak status pridobil šele kasneje v času svojega življenja skozi svoja dela in čudeže. Še resnejši pa je bil razkol leta 451. Ta koncil je sprejel nauk, ki je opredelil dve Kristusovi naravi. Glavno telo Cerkve je zavzelo stališče, da v Kristusu, ki ima človeško podobo, obstajata dve naravi: ena človeška in ena božja narava. Iz Kristjanov, ki so sledili temu nauku so se kasneje razvili katoliška, pravoslavna in protestantske cerkve. Orientalske cerkve, ki jih na Zahodu nepravilno opredeljujemo kot monofizitske oziroma Jakobitske, pa tega nauka niso sprejele. Zavrnile so sicer tezo Eutychesa, ki govori o eni naravi Kristusa, v katerem so pomešani božja in človeška narave. So pa zato sprejeli nauk Svetega Cirila iz Aleksandrije, ki je verjel, da ima Jezus istočasno popolno človeško in popolno božjo naravo. S strani modernega Evropejca je razliko s teološkega vidika težko razumeti. Bistveno lažje pa je razumeti posledice takšnega razkola. Iz cerkva ki ne slede Kalcedonskemu nauku so se razvile Armenska, Koptska Sirska in Etiopska cerkev. Takšen razkol je za seboj pustil tudi resne politične posledice. Asirska cerkev, ki je sledila Nestorijanskemu nauku je delovala na področju Sasanidske perzijske države in torej zunaj Rimskega oziroma kasneje Bizantinskega imperija in za sabo ni pustila tolikšnih posledic. Orientalske cerkve pa so delovale na področju Vzhodnega Sredozemlja in to znotraj Bizantinskega imperija. Razkolu sta sledili dve stoletji verskih bojev in odtujenost, ki je ostala do današnjih dni.
V ta neenoten in sprt spet pa je posegla tretja stranka. Posledice spora dveh strank so izkoristili Arabci pod vodstvom preroka Mohameda. V prvi polovici sedmega stoletja so pridrli iz današnje južne Saudove Arabije in Jemna, v seriji bitk premagali Bizantinsko in Perzijsko vojsko in Orient naredili muslimanski. Orientalski kristjani, ki so bili na smrt sprti z bizantinskim cesarjem so po nauku, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, muslimane sprejeli kot osvoboditelje. Z muslimansko osvojitvijo, se je v primerjavi z predhodnim obdobjem, začelo obdobje miru. Krščanske frakcije so bile še vedno sprte med seboj, a je železna vladavina muslimanov preprečevala medsebojne nemire. Več stoletij je sistem deloval. Muslimani so podrejenim krščanskim ljudstvom kot »ljudstvom knjige« naprtili dodatne davke (jizyah), a so istočasno zagotavljali tudi notranji red in mir. Začelo se je obdobje blaginje. Najprej pod Omajadsko dinastijo, nato pa še pod Abasidi. V tem času, pa tudi še daleč v Srednji vek, so kristjani veliko večino domačega prebivalstva, kateremu so muslimani tvorili le vrhnjo elito. Zgoditi se je moralo nekaj posebnega, da je Bližnji vzhod postal drugačen, takšen kot ga poznamo danes.
