V zadnjem času precej prahu dviga domnevni obrat krščanske demokracije proti liberalizmu, kar mnogi vidijo kot popoln odklon od njenega izvornega izročila. Ali je res tako? Zgodovinska izkušnja nas uči nekaj popolnoma drugega: predvsem to, kako nepopolno in nedosledno je poznavanje izvornih izročil krščanske demokracije zaradi popačenega posredovanja zgodovine s strani izobraževalnih inštitucij, katerega žrtve so tudi povsem dobromisleči komentatorji in zavestni katoliki ter liberalci.
Krščanska demokracija je kompleksen pojem in njeno delovanje ni rezultat linearnega razvoja z nadgradnjo točno določene svetovnonazorske podstati, tako smo vajeni npr. pri komunizmu oz. socializmu. Krščanska demokracija je bistveno bolj dinamičen in socialno večplasten pojav, kot si ga na splošno predstavljamo.
Žal v tem prispevku ne morem nanizati vseh posameznih korakov razvoja od političnega katolicizma do nastanka krščanske demokracije v zahodnoevropskih parlamentarnih demokracijah po drugi svetovni vojni. Opozoril bi pa na tisto, kar je temeljno in kar je pomembno tudi za prihodnost. Temeljna dilema zgodnje krščanske demokracije ali bolje rečeno kar političnega katolicizma je bila, kakšen odnos naj vzpostavi do revolucije. Revolucija kot način nasilnega uveljavljanja socialnih in političnih zahtev je prisotna v Evropi že od angleške revolucije, predvsem pa od francoske revolucije dalje. Politični katolicizem se je sprva zavzemal predvsem za ohranjanje položaja in vloge Katoliške cerkve v državi in družbi, bil je zavezan doktrini vladanja z od Boga danim in maziljenim vladarjem na čelu, tako kot so jo definirali cerkveni očetje srednjega veka. Vendar pa tega monarhičnega modela vladanja ravno zaradi vseh teh revolucionarnih sprememb ni bilo mogoče več vzdrževati. V ospredje je tako stopilo vprašanje, kaj se zgodi, ko od Boga danega in maziljenega monarha ni več. Kaj se v tem primeru zgodi z državo, z oblastjo? Kakšna država oz. oblast je potem vsaj legitimna, če že ni več neposredno dana od Boga? Odnos ali bolje rečeno pravo razmerje do revolucije in vseh z njo povezanih družbenih sprememb se je vzpostavilo ravno v času kulturnega boja v drugi polovici 19. stoletja, ko so katoličani dojeli, da edino država z ustavnim ustrojem, ki temelji na dosledni delitvi oblasti, lahko zagotavlja mir, blaginjo in uveljavljanje eksistenčnih teženj posameznikov in skupin – ne samo katoličanov, temveč tudi vseh drugih. Samo ustavno načelo delitve oblasti zagotavlja, da smo pred sodnikom vsi enaki, predvsem pa, da nobena socialna ali politična skupina ne more povsem prevladati. To spoznanje je botrovalo popolnemu preobratu v delovanju katolikov, saj težišče delovanja od tedaj naprej ni več zgolj politično, torej od zgoraj navzdol, temveč čedalje bolj civilnodružbeno ali od spodaj navzgor. Ta trenutek bi lahko poimenovali spočetje krščanske demokracije ali pa temeljno prelomnico v razvoju političnega katolicizma v moderno demokratično gibanje. In tej spremembi je botroval predvsem kulturni boj in poskus laične države, da povsem izloči katoličane iz političnega procesa.
Seveda se ta razvoj ni zgodil linearno in hkrati. Posebnost je v tem: hitreje ko so se katoličani morali soočiti z revolucionarno stvarnostjo, hitreje so se zavedli temeljnih pridobitev ustavnega načela delitve oblasti (v Angliji se je to zgodilo že zelo zgodaj; če odmislimo Magno carto iz 13. st. in da ne gre toliko za katoličane, temveč za anglikance, se je prava delitev oblasti izoblikovala šele po revoluciji v drugi polovici 17. st. in Anglija velja za najstarejšo demokracijo v Evropi predvsem zato, ker se je kot prva izmed evropskih držav soočila z revolucijo). Danes o političnem katolicizmu ne govori nihče več, tudi o katoliškem liberalizmu ali liberalnem katolicizmu ne govori nihče več, čeprav predstavlja ravno liberalizem v navezavi s katolicizmom pomembno vmesno razvojno stopnjo, ko je politični katolicizem sprejel in ponotranjil glavne pridobitve liberalizma, kot so ustava, pravna država in delitev oblasti. Načelo delitve oblasti predstavlja tisti ključni branik pred samovoljo tako oblastnikov kakor tudi ljudstva. Ljudstvo je predvsem pojem, medtem ko so socialni interesi še kako realni. J. J. Rousseau, eden od duhovnih očetov liberalizma in socializma, se je nevarnosti vseh takšnih in drugačnih egoizmov v družbi uprl s t. i. ljudsko voljo, ki jo nekateri še danes s takšno prvinsko zagretostjo izpostavljajo praktično na vsakem koraku in ob vsakem še tako nepomembnem civilnodružbenem vprašanju, pri čemer ravno ta ista ljudska volja v nobenem revolucionarnem trenutku ni bila dejansko sposobna zajeziti ugrabitev državnih institucij ter struktur političnega odločanja s strani partikularnih interesov. Kot edino uporabno načelo pa se je izkazalo ravno načelo delitve oblasti, ki onemogoča prevlado enega nad drugim ter tako zagotavlja ravnotežje vseh partikularnih interesov v družbi in državi.
Do začetka oz. sredine 19. st. je šlo torej predvsem za iskanje primernega odgovora na socialne in politične spremembe, ki so v vročici zgodnjih revolucionarnih vrenj potiskali Katoliško cerkev čedalje bolj na rob dogajanja. Katoliška cerkev je v tem času prvič jasno dojela, da njena institucionalna in moralna avtoriteta več ne zadostuje za ohranjanje statusa quo, ki ga je pridobila v srednjem veku, ko je v fevdalni piramidi zavzemala dominanten položaj. Ti časi so minili! Treba je bilo poiskati nove načine uvrščanja v socialno-politične strukture, treba pa je bilo tudi vzpostaviti povsem nov odnos do vseh aktualnih bolj ali manj revolucionarnih družbenih gibanj in trendov. Rezultat teh sprememb je bil pozitiven in presenetljiv, saj se je Katoliška cerkev kot inštitucija vedno bolj umikala, medtem ko so pobudo prevzeli katoliški laiki. Ti katoliški laiki pa niso mogli delovati drugače kot z izkoriščanjem vseh možnih ustavnih ter civilnopravnih in civilnodružbenih instrumentov. Značilno za to obdobje pred prvo svetovno vojno je uveljavitev krščansko socialnega gibanja, ki se je domiselno in uspešno lotevalo različnih predvsem ustavnih pobud (npr. boja za enako volilno pravico za vse), krasilo pa ga je veliko povečanje števila različnih katoliško usmerjenih civilnodružbenih gibanj, kot npr. zadružništva, kulturnih društev, karitativnih ustanov itd. Vse to se je dogajalo tudi na slovenskih tleh, čeprav z zamudo in v tradiciji ter pridihom jožefinizma oz. janzenizma. Pred prvo svetovno vojno je na slovenskih tleh tako obstajalo ogromno katoliško usmerjenih društev, zadrug ter drugih karitativnih ustanov, ki so cvetele in predstavljale temelj, na katerem se je gradil preporod slovenskega naroda. Tu ni šlo samo za socialno delovanje v dobi razmaha krščansko socialnega gibanja, civilnodružbeno delovanje je vodilo v vzpostavljanje izobraževalne, gospodarske in konec koncev tudi državne infrastrukture. Izgubljena svetovna vojna (izgubljena v tem smislu, da so se Slovenci kot državljani avstro-ogrske monarhije borili za državo, ki je vojno izgubila) ter razkosanje in dodelitev večinskega dela naroda novi državi je bila prva velika prelomnica, odločujoča za ves poznejši razvoj. In čeprav se na prvi pogled zdi, da je krščansko socialno gibanje med obema vojnama še naprej ohranjalo prevladujoč vpliv, pa se je njegov civilnodružbeni temelj čedalje bolj sesuval v zadušenem vzdušju srbske kraljeve diktature. Ko je pred prvo svetovno vojno že kazalo, da se bo slovensko krščansko socialno gibanje povsem otreslo janzenistične miselnosti, usmerjene predvsem v izpostavljanje bistveno preveč stroge moralnosti, ki je mejila že na hipokretizijo, saj se je vsakodnevno življenje z nerešenimi socialnimi in politični vprašanji kazalo v povsem drugi luči, pa ni bilo tako. Nekoč cvetoče slovensko krščansko socialno gibanje s težiščem na reševanju ustavno pravnih vprašanj ter civilnodružbenih aktivnostih je povsem zapadlo nazaj v politični katolicizem, klerikalizem, ki je krčevito branil monarhijo in status quo, kar se je izkazalo med državljansko vojno 1942–1945 za izrazito škodljivo.
