Slovenski odnos do lastne kulture naj bi bil evropska, če že ne svetovna posebnost. Dejansko sta ji namenjena dva praznika, tudi dan reformacije. Čeprav je bil Prešernov dan sprva povsem ideološki, ga je večina Slovencev, tudi oni zunaj države Slovenije, vzela za svojega. Ker je bila slovenska kultura edino, kar je bilo povsem in samo naše in nismo bili zanjo nikomur nič dolžni.
Glede na protikatoliške izpade predsednika Društva slovenskih pisateljev, braniteljev kulture, je vprašanje, ali naj katoličani tokrat praznujemo. V njegovih izjavah ne kraljuje samo nestrpnost, ampak tudi prezir do naše vere. To je v nasprotju s splošno in osebno kulturo. Ni pričakovati, da se bo v imenu tistih, h katerim se neomajno prišteva, kdaj opravičil za uničenje cerkva, poboje vernih, duhovnikov še posebej!
Slovenci smo stali in obstali zaradi sebe. Ker smo bili političnoupravno zelo zgodaj razdeljeni med različne države in dežele, je bilo edino, kar nas je povezovalo, jezik. Maše so bile latinske, toda krščanski nauk, vrsta molitev in pobožnosti, zlasti spoved, najbolj intimna izpoved vere, so bili vselej slovenski. Slovenski jezik je bil kot molitev, oseben in skupen razgovor z Bogom, dvignjen na najvišjo vrednostno raven in zato podvržen stalnemu kultiviranju. Vse do prve svetovne vojne so bile nosilec slovenske kulture vera in cerkve, kjer smo jo izpričevali. Tudi one majhne podružnične, ki so utelešena slovenskost. Razen redkih gradov je bila njihova materialna kultura nizka. Še najdragocenejše so bile grajske kapele in knjižnice. Dolgo časa so rasli naši kulturniki predvsem iz duhovniških vrst. Tudi branitelji slovenstva so bili na naših mejnih območjih duhovniki.
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.