Medtem ko se Evropska unija pospešeno pripravlja na veliki investicijski načrt, Kitajci pa iščejo najhitrejše poti do evropskega trga in evropskih izdelkov, se v Sloveniji še vedno bije petelinji boj za – subvencije.
Eden od nadobudnih profesorjev je junija lani na javni tribuni o novih delovnih mestih na Gospodarski zbornici Slovenije dejal, da je čas, da začnemo vlagati v investicije 21. stoletja, ne pa v investicije 19. stoletja. Prve naj bi zajemale naložbe v produkte visoke vrednosti, znanost, start upe ipd. Druge pa naj bi bile naložbe v ceste, železnico ipd. Kar je seveda umetna delitev.
Isti profesor je zagotovo zaslužen za marsikateri napredek v Sloveniji na področju nastajanja novih podjetij, najbrž še marsičesa. O tem ne dvomim. Razumem tudi njegovo frustracijo zaradi izjemno slabega vodenja nekaterih velikih investicij v Sloveniji. Toda žal je njegova izjava predvsem dodaten dokaz o nadaljevanju petelinjega boja na Slovenskem. Zato, da bi bilo več denarja za področje, ki ga takšni petelinčki rabijo za svoje področje, pogosto diskreditirajo konkurenčna področja.
Ni bilo treba dolgo čakati, pa so bila takšna razmišljanja demantirana direktno iz Bruslja. Z Junckerjevim Naložbenim načrtom za Evropo. Pri čemer ima Slovenija spet izjemno priložnost.
Če ne verjamete, poglejte na svetovni zemljevid. Kdor se samo malo spozna na geografijo in na sodobne, tudi prihodnje blagovne tokove, mu je hitro jasno, na kako izjemni lokaciji je Slovenija. Če še ne verjamete, vam to lahko ponazorim z dvema osebnima izkušnjama.
Predlani decembra sem imel v Pekingu priložnost sodelovati na simpoziju Kitajska – srednja in vzhodna Evropa. Mimogrede, med štirimi uvodničarji simpozija iz Evrope so bili nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, nekdanji bosanski zunanji minister Haris Silajdžić in nekdanji srbski zunanji minister Vuk Jeremić. Od slovenskih znanih politikov na simpoziju – ni bilo nikogar.
A pustimo zelo pomembne malenkosti ob strani. Ena ključnih zgodb na simpoziju je bila strateška vloga severnojadranskih pristanišč kot bodočih najbližjih in najpomembnejših prometnih stičišč med Daljnim vzhodom in celinsko osrednjo Evropo. Zaradi ekonomskih (finančnih in časovnih) in ekoloških razlogov. Z drugimi besedami: zdaj veliko ladij z Daljnega vzhoda skozi Suez in nato okoli Pirenejskega polotoka, torej okoli Evrope, pluje v severnomorska pristanišča, ker so ta logistično bolj razvita. Če bi severnojadranska pristanišča bistveno izboljšala svoje logistične zmožnosti, bi prevzela veliko posla severni Evropi.
Zato Avstrijci že gradijo železnico okoli Slovenije. Italijani se na vse pretege borijo, da bi Luko Koper priključili na svojo Evropeo. Mi pa že leta in leta cincamo z gradnjo drugega tira in se vozimo z vlaki po železnici 19. stoletja. Tu je odgovor nadobudnemu profesorju – če ne bomo zgradili železnice za 21. stoletje, bo tudi njegovih investicij za 21. stoletje v Sloveniji bistveno manj, v naši okolici pa bistveno več.
Zdaj je namreč smer tovora z Daljnega vzhoda v EU še v dobršni meri enosmerna. A čedalje bolj postaja dvosmerna. Naši vinarji so že povečali izvoz vina, katerega potrošnja se na Kitajskem hitro povečuje. Kitajci so lačni nekaterih novih tehnologij, denimo tehnologij, ki bi zmanjšale onesnaževanje. Navsezadnje se življenjski standard na Kitajskem hitro povečuje, turistov s Kitajske je v Evropi vsako leto več. Mlade generacije so komunikacijsko pismene kot evropske, trg je ogromen, kar ponuja odlične priložnosti tudi našim podjetjem s področja informacijske in komunikacijske tehnologije itn.
Več lahko preberete na Portal plus.
